Danes z Mihatom na še eno turnosmučarsko klasiko nad Bohinjem. Nižje temperature in severna pobočja so obetali dobre razmere, za povrh pa še obilo sonca in razgledov!

Cesta je kopna vse do izhodišča pod planino Suha, kar pa pomeni tudi, da je treba na začetku malo peš. Čez kakih 20min sva šla na smučke, ampak je bilo tako trdo in pomrznjeno, da bi šlo  lažje brez. No, malo nad Suho planino (1385m) sva pod strmim žlebom res zamenjala nazaj na peš pogon in jaz sem vztrajal kar do vrha, saj je bilo ves čas trdo in brez prediranja, Miha pa je en del pod vrhom šel na smučeh.

Napovedan je bil zmeren SV veter in k sreči sem se dobro oblekel, saj je gor tako pihalo, da je bil občutek prav zimski! Zato sva smuči pustila malo nižje pod grebenom in se prebila do vrha – je bilo treba kar previdno, ker te je veter lahko kar dobro zamajal! No, na vrhu sva se spustila par metrov na Primorsko stran in si v zavetrju na travci privoščila malico… Tu je res lepo opazovat to izrazito mejo med Primorsko in Gorenjsko, med pomladjo in zimo, med zeleno in belo…

Računala sva, da bo sonce malo omehčalo podlago, ampak dejansko cel dan ni niti malo spustilo. Tako je bilo vse do avta popolnoma trdo. V zgornjem delu se je sicer dalo prav lepo zavijat – Miha je bil navdušen, za moj okus vseeno malo pretrdo, ampak ok. Tisti žleb nad planino je Miha previdno oddrsal, jaz sem rajši sestopil peš, pod planino pa se je v gozdu še nekaj časa dalo previdno med kamni, zadnjih 15min pa spet peš – z derezami, ker je bilo čisto ledeno!

Lep dan, vsaj zgoraj solidna smučarija (če bi malo spustilo, bi bilo verjetno super!), malo je bilo le tečno, ker sem 3x menjal dereze in smučke… To da sva večino časa gor nosila smučke je pa fajn za kondicijo 😉