Peking 4.11.-5.11.2011

Peking je približno 20-milijonsko mesto (mislim, da nihče ne more zares točno prešteti vseh Kitajcev J ) in je že več stoletij tako upravna kot kulturna prestolnica Kitajske z neštetimi palačami, templji in obzidji. Popolno nasprotje zgodovinskim spomenikom so moderne stolpnice, ki rastejo skoraj vsakodnevno in se zdi, da jih je vsaj toliko kot vrhov v Himalaji… Tudi moderna arhitektura je impresivna, le redkokatera stolpnica je »običajna« in dolgočasna.

Po drugi strani pa je Peking znan po izredno slabem zraku, smogu in peščenih viharjih. Promet je sicer presenetljivo dobro urejen in tekoč, kar omogoča predvsem sistem šestih (!) obvoznic in neštetih širokih avenij. Verjetno je stanje bolj kritično poleti, v začetku novembra pa ni bilo več tako vroče in tudi ozračje je bilo kar »normalno« (drugi dan smo celo lahko slutili sonce, ki se je trudilo predreti skozi meglo!).

V Pekingu smo imeli dva natrpana dneva, razlog pa je bil predvsem v tem, da je edini izhod iz Tibeta preko Kitajske (druga opcija je sicer tudi nazaj v Nepal). Meni je bil Peking pred odhodom kar malo odveč, ampak me je na koncu res prijetno presenetil. Predvidevam, da so Olimpijske igre močno vplivale na (vsaj turistično) podobo Pekinga. Predvsem je bilo zelo čisto, urejeno, polno je bilo javnih WC-jev (in to tistih normalnih nekitajskih!!) pa vsaj turistični delavci na glavnih znamenitostih so znali za silo angleško. Seveda pa smo v teh dveh prekratkih dneh videli samo majhen del mesta, kjer ti na vsakem koraku vpije geslo: big, bigger, China!  

21. dan: Peking

Od našega hostla smo imeli 10min peš do Prepovedanega mesta in trga Tiananmen. Tiananmen ali Trg nebeškega miru bi lahko poimenoval tudi Trg obupne gneče in hrupa! Megalomanski trg (menda tretji največji mestni trg na svetu) je namreč poln ljudi, vmes pa vojska, policija, ogromen ekran, kjer prikazujejo lepote Kitajske, po vseh svetilkah pa kamere in zvočniki iz katerih stalno rohnijo kdove kakšna sporočila.

Sprehodili smo se čez trg do ogromnega Maovega mavzoleja, pustili vse nahrbtnike in fotiče zunaj, se postavili v dolgo vrsto in se skupaj s tokom ljudi v najlepšem redu sprehodili skozi mavzolej. Še vedno ogromno ljudi nosi rože, najbolj pa prevzame velikost stavbe, v kateri praktično ni nič razen enega balzamiranega trupla…

Na drugi strani trga stoji Tiananmen gate, ki je nekakšen nacionalni simbol in predstavlja vhod proti Prepovedanemu mestu. Nad vhodom visi 1,5-tonski Maov portret, ki je bil že večkrat tarča vandalizma – ampak brez skrbi, imajo na zalogi več rezervnih, tako da ga lahko takoj zamenjajo! J

Eden najveličastnejših spomenikov Kitajske je Prepovedano mesto, kompleks cesarske palače, ki je danes odprt za turiste kot muzej. Zgrajeno v 15. stoletju na območju 72ha, vsebuje kar 980 zgradb, ki so vsaka zase dosežek klasične kitajske palačne arhitekture. Sprehodili smo se skozi celotno mesto z juga proti severu, čez celo vrsto notranjih trgov, obdano s palačami in templji. Vse naokoli pa se dviga visoko obzidje, na zunanji strani pa še jarek napolnjen z vodo.

Ko smo prišli skozi severna vrata, smo se sprehodili še skozi lepo urejen Jingshan park. Najprej po lepih potkah na umetno narejen hrib iz materiala izkopanega iz jarka okoli Prepovedanega mesta (precej velik hrib, mimogrede!!!), kjer je več prijetnih paviljonov in lep razgled na Prepovedano mesto. Prav dosti dlje pa se ne vidi zaradi smoga.

Znotraj Pekinga se še najde nekaj starih četrti imenovanih Hutong, čeprav jih s svetlobno hitrostjo rušijo in na njihovem mestu v parih mesecih zraste moderna četrt polna blokov in stolpnic. Po enem takih Hutongov smo se zapeljali z rikšami, res je pa precej smešno, ko se pelješ po ozkih umazanih uličicah med nizkimi hišami, vse naokoli pa moderno mesto, ki kakor da še ni prodrlo med prebivalce Hutonga.

Sprehodili smo se še čez en lep park ob umetnem jezeru, okoli pa cel kup restavracij in stojnic z raznimi dobrotami, predvsem sladkarijami najrazličnejših oblik. Šli smo v eno restavracijo na kosilo, ki ni bilo prav nič podobno tistim v naših kitajskih, smo pa seveda naročili neke zelo eksotične jedi za katere pri nas še nisem slišal. Zelo okusno! Na poti nazaj proti hostlu smo se ustavili še v nekem lokalčku, v mali čajnici nakupili cel kup čajev, potem pa šli počasi nazaj v hostel.

Zvečer smo imeli rezervirano večerjo s tradicionalno pekinško raco, za uvod pa smo se sprehodili na night market, kjer je bila cela vrsta stojnic s kitajskimi specialitetami: od kač, hroščev, sviloprejk, škorpijonov, raznih morskih zadev, skratka vse kar leze in gre! Jaz sem probal samo kačo, ki je kar užitna, itak je pa vse ocvrto in močno začinjeno, tako da je bolj stvar vizualnega apetita. J

Potem pa v še en Hutong v tradicionalno restavracijo, ki je na videz delovala precej zanikrna, ampak je bil to le del ambienta. Sicer pa čista in z zelo okusno hrano. No, žal je bil tudi WC tradicionalen – torej na koncu ulice v majhni kolibi brez vrat zraven zapuščenega dvorišča, notri pa prazna soba in v tleh 5 lukenj… Žal nisem nobenega slikal, čeprav jih je bilo tudi po Tibetu polno, ker je res naravnost grozno – tudi brez čepečih Kitajcev! J

Kakorkoli, raca je bila vrhunska, še bolj zato, ker so prinesli celo vrsto raznih prilog. Ta dan smo res pojedli ogromno nekih čudnih dobrot. Po večerji nas je šlo nekaj pogledat še na t.i. bar street, torej cela ulica ob kateri so sami lokali in skoraj v vsakem živa glasba, karaoke ali pa pole-dancing. Sicer pa nič posebnega, le zavleklo se je pozno v noč, tako da je bil to res dolg in naporen dan. Naporno je bilo tudi dobiti taksi do hostla, kljub vizitki, na kateri smo imeli po kitajsko napisane vse glavne destinacije in seveda naslov hostla. Kitajski taksisti so res grozno zoprni, eni sploh nočejo peljat, vsi bi te pa radi nategnili… Ampak do hostla smo prišli in vsaj par ur spanca je vse to odtehtalo.

22.dan: Peking – Veliki zid

Še en natrpan dan, zato smo imeli že zgodaj zjutraj bus, ki nas je zapeljal do približno 2 uri oddaljenega Velikega oz. Kitajskega zidu, točneje do sekcije Mutianyu. Gre za približno 5km dolg odsek zidu, ki je bil obnovljen in urejen za turističen obisk, na tem odseku pa stoji kar 25 stolpov oz. utrdb. Zid je, kljub pomenljivemu imenu, še večji kot sem si predstavljal, na vrhu je širok več metrov, kamnita črta pa se vleče po grebenih do koder seže oko. Ker sledi grebenom, to pomeni tudi ogromno vzpenjanja in spuščanja in na trenutke so stopnice tako strme, da se kar pošteno natelovadiš!

 No, natelovadili smo se že prej, saj je od parkirišča do vrha grebena, kjer stoji zid še kakih 20min vzpona po dolgoveznih stopnicah (seveda pelje gor tudi sedežnica, ampak saj smo bili ravno iz Himalaje, ne bomo se menda peljali!?). J Skupaj s tem vzponom smo torej cca 2 uri hodili po zidu, potem pa smo imeli spodaj še eno res okusno kosilo.

Po kosilu nazaj v Peking, najprej smo se zapeljali v olimpijski park, ki je danes praktično mrtev, ceste so prazne, le turisti se sprehajajo naokoli. Seveda je vse ogromno, megalomansko in ko stojiš pred stadionom in pogledaš po osrednji promenadi na levo in na desno, nikjer ni videti konca…

Potem smo šli na enega od mnogih silk marketov, ki je dejansko ogromna 4-nadstropna stavba polna stojnic, butikov, trgovinic. Notri pa obilje tekstila, oblačil, nakita in drugih malenkosti – od poceni ponaredkov do vrhunskih znamk. 2 uri na takem kraju je zame sicer nedoumljivo veliko, sem pa kupil še nekaj čajev in drugih spominkov. Kitajci so precej nasilni prodajalci, treba pa je tudi močno zbiti ceno, ker na začetku postavijo res zelo visoko – lahko tudi 5-kratno!

Zvečer smo se zapeljali še na eno kitajsko atrakcijo – akrobatski show. Cela serija nastopov raznih žonglerjev, akrobatov, ki so bili na trenutke res osupljivi! Za konec pa še motoristi, ki so divjali po notranji strani krogle – in to štirje hkrati, v krogli premera morda 6-7m!?

Okoli 21h smo se zapeljali proti letališču, kjer smo ugotovili, da je let prestavljen z 23:50 na 1:30. Tako smo imeli spet dolg dan, preden smo prišli do vsaj malo spanca na avionu. Letališče v Pekingu pa je spet megalomansko (ta beseda se precej ponavlja, ampak je pač najbolj na mestu), še en arhitekturni dosežek, ki ti že na vstopu v državo da vedeti, da je Kitajska dežela veličine.

 23.dan: Peking – Ljubljana

Če v zadnjih treh tednih ni bilo pomembno kateri dan v tednu je, pa je bil zadnji dan spet sobota. Ker smo imeli 7 ur časovne razlike do doma, je bila tudi zelo dolga sobota! Iz Pekinga smo preko Dohe leteli na Dunaj, spet z odličnim Qatar airways! Na Dunaju (kjer smo bili že na novem letališču!) pa je bilo že kar težko čakati tistih par ur tako blizu doma. No, Gösser in Milka z lešniki so čakanje vsekakor olajšali! J

Malo pred šesto zvečer pa smo sklenili naše potovanje na ljubljanskem letališču in pohiteli domov, kjer je bilo vse še vedno tako čudno normalno… Potovanje, ki je na eni strani dolgo in polno doživetij, po drugi strani pa absolutno prekratko, da bi lahko res zaužil vse lepote in čudesa, ki jih ponuja ta čudni svet. In šele, ko gledaš fotke in se spominjaš vseh doživetij, se zaveš, kaj vse ti je bilo dano in kakšen privilegij je imeti in izkoristiti (!) priložnost, da spoznaš nek košček sveta, ki je danes tako blizu in hkrati nekje tako daleč…

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.