Vleklo nas je na zahod in med vožnjo smo se odločili za ponovni obisk Remšendola, kar se vedno izkaže za dobro izbiro. Razgibana krožna tura po samotnih poteh; razgledni grebeni, prijetni gozdovi in divje stene, za konec pa bister gorski potok s tolmuni za osvežitev. Ni čudno, torej, da se na vsakih nekaj let vračam v to zapostavljeno dolino.

Jutro je bilo že jesensko hladno, a med strmim vzponom do jase pod Rabeljskimi špicami smo se kmalu ogreli. Naprej skozi lep macesnov gozd in med nasadi brusnic smo se dvignili na izredno razgleden greben Šobra. Kmalu za Vraškim sedlom smo zapustili markirano pot in za slikovitim prehodom pod stenami dosegli Škrbinico med Vršičem in Malim Grintavcem. Najprej smo sledili slabo vidni stezici strmo do grebena in po njem, občasno zahtevnejše in izpostavljeno, do vrha Vršiča. Po isti poti nazaj in na drugo stran, spet strmo gor, a manj zahtevno, preko Malega Grintavca, strmo navzdol in spet navzgor na Veliki Grintavec. Vse skupaj se je nabralo že kar nekaj hoje, čakal pa nas je še sestop.

Nazaj do Škrbinice in naravnost dol do markirane poti, nato pa pod sedlom Čez Stože navzdol proti zatrepu Remšendola. Pot je večinoma lepa, z izjemo tistega podrtega prehoda preko skalnega skoka ter nižje preko razbitega melišča. Kmalu zatem smo prišli do idiličnih tolmunov, kjer smo se ohladili pred še nekoliko dolgim sprehodom po dolini do izhodišča. Zdaj pa se že veselim ponovnega obiska čez naslednjih nekaj let, po možnosti v jesenskem času …