Za pobeg iz neznosne vročine smo se na hitro zmenili za vikend izlet v nekoliko bolj ohlajene kraje. Lesna dolina (Lesachtal) je dovolj blizu in hkrati dovolj odročna, da bi morali večkrat tja na oddih v gorski mir. Bivali smo v vasici Nostra, kjer je bilo v petek že ob šestih popoldne blagodejnih 21°C in spanje je bilo prav prijetno v svežem zraku.

Sobota: Runseck 2144m – Stallon 2162m – Säbelspitz 2159m – Kreuzleithöhe 2160m

V soboto smo se namenili kar na greben nad našo vasjo, vseeno smo si sicer prihranili hojo po cesti in se zapeljali nekoliko višje do odcepa pešpoti. Skozi lep in bujno zelen gozd smo dosegli travnati greben, poln gorskega cvetja in cvetočega rododendrona. Z Runsecka sem pred nekaj leti že smučal, takrat žal v bolj slabem vremenu, tako da mi je bilo okolje povsem neznano – še posebno razgled je zelo razgiban. Lahkotno pohajanje po grebenu je bilo tako nadvse uživaško, oblaki so skrbeli za popestritev neba – in nekaj zaščite pred močnim soncem.

Pot je sicer markirana, a občasno dokaj slabo uhojena, na zadnji vrh ni markacij, vendar smer je očitna. Z zadnjega vrha smo se vrnili na sedlo in se prečno spustili na zahodno stran, v upanju, da nas bodo občasne stezice pripeljale v pravo smer. Žal so bile to verjetno zgolj uhojene živalske stečine in vmes smo se rajši dvignili okoli 100 metrov višje, da smo se okoli roba spustili do lovske koče, od tam pa po udobni lovski poti do ceste in po njej naokoli pod planino Nostraalm nazaj do avta.

Nedelja: Schulterhöhe 2424m – Schwalbenkofel 2159m

Naslednji dan smo se zapeljali naprej po dolini do vasi Maria Luggau in preko zaselka Raut še kakšnih 100 m višje po slabši gozdni cesti. Glede na karto smo si obetali vzpon v gozdu, a je zaradi vetroloma pred leti celo pobočje golo in prvi del poti je bil precej mučen po strmem kolovozu in v že vročem jutranjem soncu. K sreči smo nad opuščeno planino vendarle vstopili v gozd, višje pa je bila temperatura dopoldne še toliko nižja, da smo lažje zadihali. Tudi ta vzpon je nezahteven po še nekoliko bolj zaraščeni markirani poti in kljub višjem vrhu je bilo tudi na 2400 metrih še vse zeleno in v cvetju. Širok je tudi razgled, čeprav je bil ta dan brez oblakov in z nekaj slabšo vidljivostjo.

Na sestopu smo se sprehodili še čez manj izrazit vrh Schwalbenkofel, ki je lahko tudi samostojen smučarski cilj v slabšem vremenu ali nestabilnih razmerah – na Schulterhöhe bi bila že prav spodobna tura. No, tudi takole v kopnem je bilo krasno, čeprav je bil zadnji del sestopa že kar prevroč. Smo se pa zato v dolini ohladili v Zilji pred povratkom domov. Lepi in samotni kraji, kjer v obeh dneh nismo srečali nikogar, a tudi ti nižji vrhovi ponujajo dovolj lepot, da so vredni obiska.