Nadaljujemo smučarsko raziskovanje južnih krajev, medtem ko je v Alpah vse težje najti zanesljive snežne razmere – kaj šele manj obljudene ture in užitek gibanja v nedotaknjenih belih strminah. Turčija morda ni smučarska destinacija na prvi pogled, a vendar je ta velika država pretežno gorata in ponuja presenetljivo pestre možnosti. Obiskali smo skrajni jugovzhod; gre za dokaj odmaknjeno visokogorsko območje, kjer se stikata gorovji Taurus, ki se vije preko južne Turčije, in Zagros, ki se nadaljuje preko Irana vse do Perzijskega zaliva (v osrednjem Zagrosu smo smučali leta 2018). Najvišji vrhovi se dvigajo prek 4000 metrov visoko, poleg je še neskončno nižjih, smučarsko zanimivih vrhov in grebenov. Zime so praviloma mrzle in snežene – a tudi tam pravila ne veljajo več in menda ne pomnijo tako slabe zime kot letošnje. No, snega je bilo vseeno več kot v Alpah in povsem dovolj za uspešno smučarsko doživetje turških gora.

1. dan (2.3.2025)

Zahvaljujoč ugodni letalski povezavi z Istanbulom in številnim notranjim letom je Turčija zelo dostopna. Leteli smo v mesto Van ob istoimenskem jezeru. Gre za največje jezero v Turčiji (3755 km2), ki leži na okoli 1700 metrih in je obkroženo s hribi – torej tudi zanimivo izhodišče za smučarske ture. V mestu smo (po odlični večerji!) prespali in naslednji dan opravili turo v bližini pred nadaljevanjem na končno destinacijo.

Nedaleč od jezera leži manjše smučišče, kjer je obratovala zgolj spodnja vlečnica, na sedežnici pa so že gnezdili ptiči. Za uvodno turo prav v redu, saj smo se udobno povzpeli po servisni cesti do vrha sedežnice in naprej na nek vrh (2585 m), ki je v resnici bolj rama na začetku dolgega grebena. V jasnem in mrzlem dnevu smo bili navdušeni nad razgledi na hribe vse naokoli. Snega dejansko ni bilo veliko in povsod so ven štrlele suhe bilke – v spodnjem delu tudi skale. Kljub temu nas je ob prvem spustu presenetila globina pršiča (zrak je bil vse dni zelo suh, čeprav se je temperatura tekom tedna občutno dvignila). Glede na super vreme in razmere smo seveda ponovili vzpon in v drugo še bolj uživali. Popoldne nas je čakalo še okoli 2 uri vožnje do Yüksekove, kjer smo se do konca tedna nastanili v najbolj nobel hotelu v mestu.

2. dan (3.3.2025)

Čeprav je Yüksekova v zadnjem vogalu Turčije, do tja vodi udobna štiripasovna cesta, ki le malo naprej prestopi v Iran. Mesto leži na neverjetni ravnini okoli 1850 metrov visoko, na vseh straneh obkroženi z visokimi hribi. Smučali smo v masivu Cilo Sat na JZ robu ravnine, kjer se v ozadju dviga drugi najvišji vrh Turčije, Uludoruk Dagi (4135 m). Poleg Yüksekove so na obrobju ravnine številne vasi, ki so hkrati zelo priročna izhodišča tik pod vznožji sicer prve vrste nižjih vrhov in grebenov. Vsak dan smo se tako zapeljali do drugega izhodišča, ne več kot 30-45 minut vožnje iz hotela – in se vsak dan znova čudili, kako neznaten košček hribov smo prehodili …

Vse dni nas je spremljal lokalni vodnik Iskander, ki se je menda kvalificiral za smučarskega vodnika zgolj s tem, da je pač edini v dolini, ki smuča. K sreči smo navajeni samostojne hoje, da nas ni preveč motilo njegovo pomanjkanje znanja in kondicije – včasih se je zdelo bolj, da mi njega peljemo na turo kot obratno. Vseeno nam je bil simpatičen in v resnici skorajda nepogrešljiv: vendarle je dobro poznal domače hribe in očitno tudi večino ljudi; predvsem je bil eden redkih, ki je znal (solidno) angleško.

Snega je bilo tu občutno več kot okoli Vana, k sreči so bile tudi razmere bolj stabilne, čeprav je bila podlaga marsikje zelo obdelana od vetra. Prvi dan smo se namenili v dolgo dolino pod osrednjim masivom Uludoruka. Ves čas smo sledili cesti, tako da je bila hoja udobna, a po več kilometrih že nekam dolgovezna. Tudi zaključili smo na nekem stranskem vrhu, saj je bilo višje vsepovsod videti spihano. Smuka vseeno ni bila slaba, saj smo sledili dnu doline po suhem zbitem snegu, nižje pa nazaj na cesto do izhodišča.

3. dan (4.3.2025)

Po vaseh v dolini ima skoraj vsaka hiša čredo ovac, po hribih pa je polno cest in kolovozov za lažji dostop do pašnikov (ali pa do vojaških postojank). Tudi ta dan smo izkoristili cesto v ozko dolino, kjer nas je pregrevalo močno sonce. Po nekaj kilometrih smo končno prišli pod širna pobočja in se povzpeli do grebena okoli 3100 metrov visoko – tudi tu ni izrazitih vrhov, zgolj grebeni v vse smeri in šele v ozadju se dvigajo najvišji vršaci. Smuka spet nad pričakovanji po spihanih pobočjih, ki pa so bila mehka – in seveda široka ter nedotaknjena.

4. dan (5.3.2025)

Zaželeli smo si turo z manj hoje po dolgih dolinah in tokrat zagrizli iz neke vasi takoj v breg. Tako smo dosegli greben v prvi vrsti nad ravnino, pa tudi ta je kar dolg. Sčasoma smo prišli na nek vrh, s katerega smo se zakadili v lepo dolinico – in se 500 metrov nižje obrnili ter po sosednjem grebenu dosegli sosednji vrh. Drugi spust je bil še lepši, na dnu se je dolinica zaprla in nas izpustila na ravnini, le lučaj od ceste, kjer nas je pobral kombi.

Lepo smo se navajali na takšno rutino, smučanje je bilo vsak dan boljše. Z višanjem temperature se je izboljšalo tudi ozračje v Yüksekovi, kjer sicer še vedno vsi kurijo na premog, da je bilo kar neprijetno. Tudi v mestu smo se udomačili, čeprav ni posebno lepo, je pa polno trgovin in restavracij, tako da smo vedno dobro jedli in še nakupili dobrote za domov. Z domačini pa veliko stikov nismo imeli zaradi jezikovne ovire in smo se zanašali na Iskandra, saj niti v hotelu niso znali angleško.

5. dan (6.3.2025)

Zapeljali smo se na JV rob ravnine, kjer je močvirje, naše izhodišče pa je bilo v še eni vasi tik ob vznožju hribov. Že od spodaj je bilo videti lepo; zanimivo, da je bilo v tem predelu manj spihano. Dan je bil brez oblačka in sonce nas je dobro grelo, vsaj višje je bilo vendarle prijetno hladno – greli pa so navdihujoči razgledi. Na koncu doline smo dosegli vrh, ki smo ga ciljali z izhodišča, zadaj pa se je pokazalo še neskončno drugih. Tako smo nadaljevali še na naslednjega (2700 m), ki je bil morda še najbolj izrazit vrh, kar smo jih obiskali v celem tednu, a še vedno zgolj eden od nižjih …

Spust je bil odličen v suhem snegu po lepi dolini, v spodnjem delu tudi udobno po že nekoliko predelanem snegu vse do vasi. Tam sta nas pričakala novinarja nekega turškega medija in naslednji dan objavila reportažo. Zdelo se nam je malce hecno, ampak nič hudega, če pripomoremo k boljšemu poznavanju in morda obisku teh zapostavljenih krajev – masovnega turizma in gneče v hribih se itak ni bati. Ob razsežnostih gorovij izven Alp je priložnosti za spoznavanje novih predelov sveta še neskončno, posebno če k doživetju dodaš drugačne kulture, običaje, zgodbe in hrano.

6. dan (7.3.2025)

Že prejšnji dan smo si ogledali izhodišče za zadnjo turo nad zadnjo vasjo v JV vogalu ravnine, kjer smo si obetali podobne razmere. S ceste kar hitro strmo navzgor do prvega grebena, s katerega se je seveda šele pokazal naslednji in za njim … Nekaj deset metrov navzdol in preko manjšega jezera, skozi dolinico ter na neki vršič v grebenu. Smejalo se nam je že med vzponom ob pogledu na nedotaknjena pobočja suhega snega in seveda smo zgornji del ponovili. Od jezera kratek vzpon in na drugi strani še lepa smuka, le v spodnjem delu nekaj skorje, ki pa ni pokvarila splošnega vtisa po tednu dni pohajanja v nadvse zanimivem kotičku teh ogromnih hribov. Končni vtis je itak ta, da nam je ostalo še neskončno možnosti za morebitne bodoče obiske …