Vroče in stabilno vreme še kar vztraja, zato se je zdel vzpon na Mrzlo goro nekako primeren. Belska Kočna je še vedno bližje kot se zdi, a še vedno ostaja odmaknjena in samotna. Z Maretom sva se tokrat namenila poiskat prehod na Krničko goro preko navidez nedostopnih strmali. Markirana pot se hitro dvigne nad skalni skok, kmalu za izvirom osvežilne vode pa naju je možic povabil na skromno stezico, ki sva ji (tudi s pomočjo številnih možicev) brez težav sledila v sicer slabo preglednem terenu do skrite krnice pod Krničko in Mrzlo goro. Prav navdušena sva bila nad prvinskim ambientom med stenami.

Iz krnice sva vstopila v precej gruščnato grapo, kjer je bilo celo nekaj zbledelih rdečih pik. Nad grapo bi morala prečiti desno in po zgornji grapi bi prišla prav pod vrh Krničke gore. Midva pa sva nadaljevala v bolj strmem terenu, nekaj metrov po skalah in skozi pas rušja, višje pa po travah do grebena tik nad škrbino nad Matkovo krnico. Ne ravno najlepši prehod, a na grebenu sem bil na poznanem terenu, saj sem pred leti prečil vse od Pavličevega sedla do Mrzle gore. Nad škrbino je treba splezati v krušljivem terenu (II) za rob, nato pa po lepem grebenu do vrha Krničke gore, s katere se odpre lep in neobičajen razgled.

Pogled na Mrzlo goro je kar nekam strašljiv, a vzpon je lažji in tudi krajši kot se zdi. Z vrha sva se spustila malce nižje, da sva obšla ruševje, prav tako po desni pa sva obšla skalni vršič v grebenu. Prejšnjič sem ga preplezal po vrhu, Habjan pa omenja tudi možnost (težjega) obvoza po levi. V resnici je na desni strani prav lep prehod nekoliko nižje, nato pa po travah nazaj do grebena. Strmemu SV grebenu Mrzle gore sva se izognila okoli roba levo in po presenetljivo lahko prehodnem (a strmem in izpostavljenem) pobočju do vršnega grebena, po katerem ni več daleč do vrha.

Sestopila sva po markirani poti, ki kljub markacijam ohranja svojo prvinskost. Mogoče se kdaj lotim iskanja bližnjice proti Belski Kočni, tokrat sva sledila poti v Mrzli dol, od koder sva imela nekaj vročega vzpona na Savinjsko sedlo (pri čemer sva se spraševala o ustreznosti imena). K sreči naju je s sedla čakal zgolj še spust na severno stran. Pot je večinoma skalnata in ne ravno udobna, a vendarle brez posebnosti in kar hitro sva bila v dolini, kjer sva si privoščila ohladitev v ledeni Beli. Lepa krožna tura v odmaknjenem predelu Kamniških Alp.