Sklad na skladu se vzdiguje, golih vrhov kamni zid … Tako je Valentin Vodnik videl Vršac, ki se pne visoko nad Zadnjico, čeprav je z juga videti kot komaj omembe vredna vzpetina tam na koncu doline Triglavskih jezer. Vrh je torej redko obiskan in ponuja mir ter lepe razglede le malo vstran od obljudenih poti. Vzpon iz odmaknjene doline Zadnjice tako predstavlja odlično idejo za gorsko doživetje v naših krasnih Julijcih.

Čeprav je dolina globoko vrezana in senčna, je bilo že zjutraj neobičajno toplo – razen seveda na začetku ob ledeni reki. Po nekaj bolj lagodne hoje skozi dolino sva se znašla pred nebotičnimi stenami in nadaljevala kar naravnost proti utesnjeni grapi po lepo speljani poti, ki vijuga v iskanju prehodov do Komarja. Po nepopustljivem vzponu sva dosegla mulatjero proti Doliču, a jo že kmalu zapustila in se usmerila proti Kanjavčevim policam po poti Mire Marko Debelakove.

Takole relativno zgodaj v sezoni sva naletela na tri snežišča: prvo je takoj na vstopu in sva ga brez težav prečila kakih 5 metrov nižje. Drugo naju je pričakalo v ozki grapi in je kratko a strmo, obšla sva ga na vrhu po nekoliko neprijetnih gladkih skalah. Tretje je že v drugi polovici in ga pot ravno preseka, tako da je razen spolzkih skal in nekaj blata neproblematično. Še najbolj neprijetno na začetku sezone je naloženo kamenje, ki sploh v prvem delu zahteva previden korak. Razen tega pa police prav prijetno presenetijo: kjer bi ob prečenju severne stene na okoli 2000 m višine pričakoval zgolj skale, je sploh druga polovica prečenja polna zelenja in cvetja. Manj nepričakovani so seveda prepadni razgledi, čeprav so police večinoma dovolj široke, da ne hodiš ravno po robu.

Prečenja je tako še prehitro konec in pot preide na sončno stran in se nadaljuje do sedla na 2140 m. Tik pred sedlom sva zavila preko kraškega terena s cvetočimi travniki do vrha Vršaca, ki je prav blizu. Blizu seveda po kar dolgem vzponu iz doline. Zato sva si na udobni travi privoščila malico in nekaj spanca pred nadaljevanjem.

Spustila sva se nazaj do poti in mimo koče na Prehodavcih, kjer sva šele srečala nekaj več ljudi. Čakal naju je še spust po široki in slikoviti mulatjeri proti Trenti, nad sedlom Čez dol pa sva se usmerila po strmi poti nazaj v Zadnjico. Še sreča za dokaj spremenljivo vreme, da nisva bila preveč na soncu. Tura je kar predolga za sredi poletja. No, dan se zaključi s kopanjem v idiličnem tolmunu in vsi pretekli napori so pozabljeni v trenutku.