Nad vremenom zadnje vikende se res ne moremo pritoževati – razen seveda nad nihanjem temperature. In medtem ko je na domačem vrtu še vedno sneg, ga je v hribih čedalje manj …

V Podnu je bil sneg že v začetku meseca, zato bo dobro izhodišče tudi za na Stol. Za ogrevanje po lepo urejeni tekaški progi, nad gozdom pa – polno ruševja in grmovja. K sreči pri spustu ni bilo tako grozno kot je izgledalo, saj sem sledil zvoženi stezi, ki je vodila skozi labirint. Vzpon do sedla nato brez težav, v prečki je kratek del že kopen, s škrbine kratek peš spust in še ena dolga prečka v Kožne ter v trdem snegu do sedla med Stoloma in le še kratek in razgleden sprehod do vrha. Kljub napovedi ni bilo niti sapice vetra in prav lepo je bilo posedeti na najvišjem stolu pri nas. Spust je bil večinoma trd: ponekod v suhem zbitem snegu, vmes pomrznjene plošče, pod Svačico pa v mešani in razriti podlagi. Dokaj naporna smuka torej, a vsaj skorje ni bilo in zavoji so lepo tekli. Pripelje se seveda do avta.

V nedeljo smo opustili bolj izvirne ideje in se odločili za sonce, razglede, nenaporne vzpone in dobro smuko – vse to letos ponuja smučišče Kanin. Pa vseeno upam, da bo že kmalu eno naših najlepših smučišč tudi obratovalo. Da bi kdo od odgovornih kdaj odgovarjal za škodo, je že manj verjetno …

Kakorkoli, po dolgi vožnji do izhodišča smo si vzpon olajšali z gondolo in po kratki hoji smo bili na vrhu slovenskega dela smučišča. Spust po praktično prazni progi je bil prav uživaški, zaključili smo malo nad C postajo. Sledil je zelo vroč vzpon nazaj gor in proti oknu; z Marušo sva odvila levo na škrbino tik ob oknu. Čeprav sva bila tam edina, je prostora bolj malo. Spust precej dober, skoraj pomladanski, vse do uravnave v Grabnu. Še en vzpon nazaj do Sedla in spust na italijansko stran, kjer smo doživeli pravi šok zaradi mraza. Posledično je bilo tudi smučišče skoraj prazno, proga zgoraj super, v spodnjem delu pa živ led. Ampak to je bil zgolj krajši del sicer prav luštnega smučarskega dne.