Kratek izlet v Bernske Alpe smo z Džanijem in Miho izvedli v idealnem obdobju stabilnega vremena, kar je letos že samo po sebi uspeh. Poletje že itak ni najboljša sezona, saj je gneča tako na cestah kot v prenočiščih, tudi v švicarskih gorah je vroče – vsaj dokler ne prideš dovolj visoko. Kljub temu smo brez težav vozili skozi Italijo; še največja popestritev dolgovezne vožnje je bil postanek na enem od Autogrillov, ki po prenovi ponuja zgolj burgerje in tortilje. Tudi v Italiji se da slabo jesti.

Prvi dan smo se preko prelaza Simplon zapeljali v Brig, kjer se da dobiti proste sobe za spodobne cene (za razliko od krajev na bernski strani hribov). Po večerji je bil prav prijeten sprehod po lepem starem mestu, do gradu in cerkve na hribu.

Gspaltenhorn, 3436 m

Po udobnem spancu smo se zapeljali z avtovlakom v Kandersteg, nato pa v sosednjo dolino Kiental. V spodnjem delu doline je nekaj vasi, višje pa zgolj ozka cesta, ki pripelje do divje soteske – in kar naprej skozi sotesko v neverjetno strmih ovinkih do Griesalp (1409 m), kjer je hotel in restavracija. Še najbolj neverjetno pa je, da do tja vozi tudi avtobus.

Tam smo se otovorili in se počasi namenili po dolini navzgor. Pot gre sprva skozi prijeten gozd, višje pa po cvetočih travnikih nad ledeniško reko do idilične planine Gamchi. Nato je pot speljana pod previsno steno, preko katere pršijo slapovi. A brez skrbi, v Švici je tudi za to poskrbljeno: na vsaki strani stene je namreč vedro z dežniki (!). No, nam je prav prijal tuš za ohladitev. Sledi še vedno lagodno prečenje zelenih pobočij s številnimi potoki in slapovi, dokler se ne začne strmejši del vzpona do koče po moreni.

Koča Gspaltenhornhütte (2455 m) čepi na pomolu pod istoimenskim vrhom in je bila pred časom lepo obnovljena. Kot vse koče v tem času je bila nabito polna, presenetljivo pa smo bili mi edini namenjeni na vrh. Vzdušje je bilo zato precej sproščeno in na terasi smo čakali sončni zahod, ki je nastopil šele okoli 21:20. Očitno so res premišljeno postavili kočo na takšno lokacijo.

Po zgodnjem zajtrku smo se še v temi odpravili na pot. Tako se vsaj reče, saj prave poti niti ni. Že takoj nad kočo se namreč začnejo obsežna melišča, kjer so sicer občasne oznake, a je bolj slabo uhojeno, tako da je bil vzpon precej naporen vse do sedla na 3019 m. Do tam smo vrh že prekrstili v Šodrhorn. Na sedlu nas je potolažil sončni vzhod izza Eigerja, a tudi v spodnjem delu grebena smo hodili po krušljivi poti – tu je bila vsaj bolje uhojena.

Sčasoma smo le dosegli skalnati del grebena, kjer smo se navezali. V grebenu je namreč nekaj strmih stolpov in škrbin, do vrha je nato le še strm sprehod (PD+, II). Vrh je precej ozek, razgled pa fantastičen. Mudilo se nam ni, a ob pomanjkanju udobnih sedišč smo se po kakšne pol ure odpravili navzdol. Po grebenu je šlo bolj počasi, od sedla navzdol pa po meliščih in snežiščih hitro nazaj do koče. Po kratkem odmoru nas je čakal še spust v dolino in popoldne smo se utaborili v Kientalu. Ponudbe v mali vasici ni veliko, a imeli smo ledeniško reko za hlajenje, točeno pivo in večerjo.

Gspaltenhorn s te strani ni videti posebno izrazit, kaže se kot nazobčan greben, še manj atraktiven je vzpon po meliščih. Kljub temu je menda dokaj priljubljena vodniška tura, o čemer pričajo številna varovala na grebenu, poleg tega ima dokaj impresivno 1700 metrov visoko SV steno. Vseeno se mi ne zdi ravno lep vzpon, še najlepši del poti je bil dostop po cvetoči zeleni dolini. Morda bi bilo bolj zanimivo prečenje iz Kanderstega mimo Oeschinensee in Blüemlisalphütte do Gspaltenhornhütte, spust v Kiental in z avtobusom nazaj. Ali pa seveda prečenje treh vrhov Blüemlisalp, ki sta ga Džani in Miha opravila par tednov prej.

Wetterhorn, 3692 m

Jutro je bilo oblačno, kar nam je povsem ustrezalo, mudilo se nam ta dan ni. Počasi smo se odpravili v Grindelwald, kjer se ob tisti gneči nima smisla ustavljati, zato smo se zapeljali skozi vas in parkirali višje ob hotelu Wetterhorn (1229 m). Malce utrujeni od prejšnjih dni smo izkoristili priložnost in se z avtobusom zapeljali do cestnega ovinka na 1558 m, sicer nekoliko vstran od direktne peš poti.

Ravno se je začelo odpirati nebo, vseeno smo večji del poti opravili v še prijetnih temperaturah. Kmalu se je pokazal Eiger z grebenom Mittellegi, kjer smo pred leti plezali. Takrat je bilo še avgusta več snega, letos je bil videti skoraj povsem kopen po tako suhi zimi. Pot do Glecksteinhütte (2317 m) je malce bolj zahtevna, oziroma predvsem izpostavljena, saj preči prepadna pobočja nad Grindelwaldom, da je od spodaj videti neprehodno – dejansko je del poti vklesan v skalo. Za robom nato preči preko zelenih pobočij visoko nad divjo sotesko, z ledenikov na drugi strani se zlivajo slapovi … skratka, tudi tu je najlepši del vzpona na dostopu do koče.

Koča stoji na razglednem grebenu, je lepo urejena, z veliko teraso in ležalniki, pa ribnikom in izobiljem vode, okoli se sprehajajo mačke in kokoši, zvečer so prišli kozorogi. Škoda le, da je hrana tudi tu klasično švicarsko razočaranje.

Iz te koči je šla večina gostov na Wetterhorn. V Švici je seveda red, kar pomeni, da ti v koči povejo kdaj je zajtrk, odvisno od tega, kam greš. Posledično smo se torej vsi istočasno odpravili iz koče in je kdaj na grebenu lahko nastal kratek zastoj, ampak na splošno smo se lepo razvlekli. Bolj kot to se nam je zdelo, da bi zlahka spali kakšno uro dlje. Tako smo še v temi dosegli manjši ledenik, skoraj že bolj snežišče in na vrhu snežišča smo lahko ugasnili lučke, se navezali in začeli s plezanjem po dolgem grebenu do sedla (večinoma okoli II). Zanimivo, da je pod kočo apnenec, na grebenu je dokaj kompaktna skala, do vrha pa nato nekakšen zdrobljen skrilovec.

Vzpon je torej večinoma lep (težavnost AD-): zelo lep dostop do koče, nekaj vzpona po dobro uhojeni poti do neproblematičnega ledenika, nato dolgo poplezavanje v večinoma dobri skali, škoda le za tisto podrtijo do vrha. Tudi z vrha smo se zelo hitro pobrali zaradi ledenega vetra in raje posedeli 50 metrov nižje na (še hladnem) jutranjem soncu. Če ne bi šli iz koče ob 3:30, bi se mogoče vsaj malo ogreli.

Spust po vršnem pobočju je najbolj neugoden, tudi zaradi proženja kamenja. S sedla je mogoč vzpon še na sosednji Mittelhorn (3704 m), nam je bilo kljub zgodnji uri že dovolj. Sledi namreč dokaj počasen spust po grebenu in nižje po strmi poti do koče. Po kosilu smo se spustili do izhodišča, skupaj je to 1500 m vzpona in 2600 m spusta, povsem dovolj za en dan. Ker daleč okoli ni bilo prostih sob za normalne cene, smo se zapeljali nazaj v Brig, da smo se dobro odpočili. Sicer nas je že naslednji dan čakala odvečna vožnja domov, tako da je bil dopust povsem podrejen dvema vrhovoma. A kot rečeno: izpeljali smo, kar smo si zadali in to v idealnem vremenu, v švicarski idili visokih gora.