Ponovno sem si zaželel obiskati to dolino, kjer cilj ni nek vrh, temveč že samo potepanje in občudovanje skritih kotičkov. Čeprav nisem osvojil nobenega vrha ali česa podobnega, je bila tura precej dolga in tudi naporna. Dostop v zgornji del doline je še vedno neprijeten – kvečjemu se mi zdi čedalje slabši, saj se peščene strmine stalno podirajo. Zgoraj na to hitro pozabiš, ko se znajdeš sredi tako od sveta odmaknjene divjine. Bistri potoček na svoji poti ustvari celo vrsto čudovitih slapov in tolmunov, v zatrepu doline pa se v gozdu skriva obilo starcev. Najstarejšega, ki šteje že debelo tisočletje, sem se tokrat končno namenil poiskat – in ga, po nekaj tavanja, tudi našel. Veliki macesen vztraja sredi gozda in kljub starosti je bil odet v mlado zeleno barvo. Vse kaže, da bo rasel naprej, tudi ko nas že zdavnaj ne bo več.

Še pred tem sem se povzpel do Grla in pokukal v Tamar. Bolj iz radovednosti sem šel preverit, če tista stezica na karti, ki naj bi vodila preko Sračnika na Suhi vrh, zares obstaja. Greben je že od daleč videti precej oduren: rušje in krušljive skale. Zato sem bil toliko bolj presenečen, ko sem dejansko odkril stezico – a se je izgubila že kmalu, ko se na pot postavi ruševje, teren pa postane zelo strm. Nekateri vrhovi naj zaradi mene kar ostanejo nedostopni. V Malo Pišnico pa se bom zagotovo še vračal – vseh skrivnosti mi še ni razkrila.