Čeprav smo zamenjali koledar, se v resnici ni nič spremenilo. To velja tudi za vreme, ki je to sezono še posebno radodarno s snegom. Sploh v Zgornjesavski dolini ga je toliko, kot že dolgo ne. Žal podobnega navdušenja ne morem izreči o temperaturah, ki že celo zimo niso nič kaj zimske. Tako so se v spodnjem delu poti z bogato obloženih dreves na nas stresali pravi plazovi, da bi nas kmalu zasulo! A to smo že kmalu pozabili v idili zimske Železnice – toliko bolj, ko nas je pozdravilo sonce in spremenilo idilo v pravljico.

Ob tako izdatnih količinah svežega snega tudi gozdnati vrhovi ne pomenijo nujno varnosti pred plazovi, a z nekaj previdnosti omogočajo dobro smuko. Zahodne Karavanke tudi niso pretirano obljudene, tako da smo se naužili globokega pršiča, ki je s spuščanjem resda pridobival na teži, a pritoževali se nismo. Še več: po prvem spustu smo zagazili po sosednji dolini, da smo dobili še en lep spust. Slaba stran teh krajev so mnogi potoki (in njih grabni), dolge ceste in kolovozi, ki terjajo tudi kakšen vzpon med spustom, ob vsem tem snegu pa tudi več podrtih dreves. Verjetno tudi zato ni toliko ljudi, kar pa je na tak lep dan kvečjemu prednost. Turno smučanje je pač mnogo več kot le smučanje. In ja, to pomeni tudi plezanje čez podrto drevje v globokem snegu tam, kjer naj bi bila cesta ali pa prečkanje potoka čez snežne mostove. Zimske radosti. Naj jih bo v tem letu čim več!

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

•