Prišel je avgust in glavna sezona v gorah. Moja tolažba je, da bo kmalu jesen in z njo konec mučenja s pohajanjem v poletni vročini. No, vendarle je bil včeraj lep dan, saj se je pooblačilo šele popoldne in mnogi smo uživali v čudovitih razgledih tam okoli Triglava.

Na izhodišču je bilo že zjutraj neprijetno toplo. Dolina Kot je seveda prekrasna, a pot je precej naporna in tudi dolga, posebno na sestopu. Ko sva sčasoma dosegla rob Pekla, so se razmere končno izboljšale: temperatura je bila občutno nižja, mogočna Rjavina je nudila blagodejno senco, višje pa je vsaj malo pomagal tudi rahel veter. Glavnega dela vzpona je konec pri Staničevem domu, naprej sledi le dolgo in razgledno prečenje visoko nad Vrati. Pot vodi čez neimenovani vrh in z njega strmo navzdol, nato pa čez travnate Rjavčeve glave, ki so bile vse bele od planik, in na koncu na mogočni, razgledni Cmir. Bolj redki pridejo sem, saj je precej oddaljen, a hoja je nadvse uživaška in je ni težko ponoviti tudi v obratni smeri.

Pri koči sva si privoščila malo oddiha v senci, nato naju je čakal z vsakim metrom bolj mučen povratek v sparjeno dolino. Kakšna sreča, da se povsem v zatrepu doline skrivata dva slapova in pod njima tolmuni, v enem od njih sva se skopala in od osvežitve skoraj poletela tistih nekaj minut do izhodišča. Saj tako človek kar pozabi napore, ki so včasih potrebni za doživetje lepot naših gora.