Jesenska pravljica nad Travniško dolino 14.-15.10.2017

Najlepši vikend v letošnjem letu smo z Marušo in Maretom preživeli tam zgoraj… kjer je lepo. Seveda je bilo lepo kjerkoli, meni je bil dodaten čar, da hkrati odkrivamo nove kraje, kar vedno še bolj obogati doživetje.

V soboto zjutraj smo poovinkarili preko Vršiča in se zapeljali v Vrsnik nad Sočo. Tik nad izhodiščem smo prečkali edini potoček v naslednjih dveh dneh. Za začetek smo se vzpeli po udobni markirani poti skozi gozd, ki nas je privedla na idilično planino Za skalo. Planina je bila opuščena, pred časom je planšarijo, ki čepi na izrednem balkonu visoko nad Sočo, obnovil TNP.

Markirana pot tu nadaljuje proti Komni, mi pa smo zavili severno po lepo uhojeni stezi in se preko zanimivega prehoda dvignili v višje nadstropje. Kmalu smo se znašli pod strmimi pobočji Plazkega Kuka, ki jih steza obide in vodi naprej v Travniško dolino.

Mi pa smo najprej zagrizli v malico, takoj nato pa v strme trave na Plazki Kuk (2019 m). Razgled je bil enkraten – pa smo šele začeli z grebenskim prečenjem! Po travnatem grebenu z občasnim skalnim vložkom smo nadaljevali preko manj izrazitih vrhov Planja (2092 m) in Travniški rob (2142 m) na Travnik (2256 m). Mudilo se nam ni in lahko smo uživali v hoji ali mehki travi, ves čas ob toplem jesenskem soncu.

S Travnika se proti jugu odcepi stranski greben, ki z druge strani zapira dolino. Najprej pa smo nadaljevali po bolj strmem grebenu na Plaski Vogel (2348 m), ki je tudi najbolj markanten vrh tu. Glavni greben se vleče naprej proti Lepemu špičju, vendar je do tja več divjih škrbin, da ne izgleda preveč mikavno.

Z vrha smo se spustili strmo navzdol proti jugozahodu vse do zakrasele dolinice in od tam po levi strani obšli strmo steno predvrha Vršaca. Preko nekaj skokov in na vrhu melišča smo našli lepe prehode do sedla Mala vrata med Vršacem in Čelom. Do vrha Vršaca (2236 m) je blizu, potrebno je premagati kratek skok.

Kar nekaj smo že prehodili, do izhodišča pa nas je čakala še dolga pot. Zato smo na Malih vratih počakali večer, tam je bila tudi edina zaplata snega ob poti, ki nam je prišla zelo prav (saj vemo, edini potoček je bil pri izhodišču). Noč je bila topla, brez sapice in ob nešteto zvezdah tudi zelo svetla. Tudi jutro je bilo toplejše kot po dolinah – ob 9h zjutraj pa nam je bilo že tako vroče, da nam je bilo kmalu žal, da nismo stalili nekaj več snega za na pot…

Za dobro jutro nas je čakala telovadba po strmem in ostrem grebenu na Čelo (2228 m). Od daleč izgleda zahtevno, vendar je poplezavanje prav prijetno. Z vrha je šlo bolj kot ne le še navzdol, a do izhodišča še zdaleč ni bilo blizu.

Pa širokem grebenu smo nadaljevali čez Glavo za bajto (2131 m), nižje pa smo se znašli v neverjetnem kraškem svetu. Visokogorski kras je pri nas sicer dokaj pogost pojav, a česa takšnega (in v takšnem obsegu) še nisem videl. Obsežne skalne terase so pravi škrapljast labirint, presekan z brezni in kanjončki, kot bi kak igriv velikan zlagal kocke in ustvarjal nadvse čudne oblike.

Hoja po takšnem sveta resda ni najbolj udobna, a mi smo se vseeno zabavali. Seveda bi si labirint težko zaslužil ime, če bi povsem gladko našli izhod iz njega. Mi smo hodili kar naravnost in se naenkrat znašli pred skokom nad spodnjim platojem. Malo smo se vrnili in opazili možice, ki so nas povedli preko zanimivih prehodov v spodnje nadstropje. Sam brez možicev gotovo ne bi tam iskal prehodov, saj od daleč ne izgleda nič kaj obetavno. Res zanimiv svet.

Malo naprej smo prišli do sedla Velika vrata, kjer smo prestopili markirano pot in nadaljevali pod Vrhom Škrila (rajši kot čez vrh smo šli spodaj po široki polici v blagodejni senci). Čakal nas je še zadnji kratek vzpon (pravzaprav dva) na dvoglavi vrh Kal (2001 m). Kot nekakšna utrdba na koncu grebena.

Z vrha smo se usmerili proti zahodu, kjer je spodaj vidna dolinica, ki naj bi nas pripeljala nazaj do planine Za skalo. Od zgoraj sprva izgleda prestrmo, a so se nam lepi prehodi čez steno kar sproti odkrivali, nižje nam je bilo v pomoč tudi nekaj možicev. Verjetno bi morali nadaljevati navzdol v isti smeri v gruščnato kotanjo, kjer bi morali najti prehod skozi ruševje. Mi pa smo prečili proti severu in prišli do še ene škrapljaste ploščadi, za njo pa smo spet odkrivali lepe prehode (brez poti in možicev), ki so nas pripeljali do dolinice po kateri poteka markirana pot z Velikih vrat.

Pot smo že videli nekoliko višje na pobočju, a smo nadaljevali po dnu doline skozi lep macesnov gozd. Žal se je macesnom kmalu pridužilo ruševje in iskanje prehodov je postajalo čedalje bolj brezupno, medtem ko nas je vleklo nazaj proti jugu. Sčasoma smo sprevideli, da to ne pelje nikamor in smo se odločili za preboj nazaj do markirane poti. Po nekaj borbe smo jo nižje končno dosegli in udobno sestopili do planine Za skalo, kjer smo sklenili krog. Sledil je še sestop v Vrsnik, najbolj pa smo se razveselili tistega potočka!

Mislim, da kaj dosti več ni potrebno pisati. Gre za eno tistih tur, ki ostanejo v spominu in nas opominjajo, da je lepe trenutke treba izkoristiti.

8 razmišljanj o “Jesenska pravljica nad Travniško dolino 14.-15.10.2017

  1. Tomaž

    Na podobni turi (le brez Kala) sem bil v torek, par dni za vami. Ker spremljam tvoj blog, sem opazil vaš vpis v knjigo na Plaskem Voglu.
    Po lepoti po mojem mnenju najlepše, kar lahko doživiš v Julijcih, nora pokrajina in razgledi in res odmaknjenost od civilizacije.
    Kot rečeno pri sliki, je relativno preprost vzpon na Vršac iz sedla pod Travnikom desno po travnati rampi. Mora pa biti suho.
    Iz Glave za bajto je le en udoben prehod na Velika vrata, ki ne vključuje bitko z rušjem, ga je pa težko najti. V vrha greš v smeri Kala po desnem robu, na primernem mestu sestopiš desno dol na polico nižje, ki te pripelje na več večjih škrapljastih ploščadi v različnih nivojih. Greš v smeri Kala do najnižje ploščadi, tam pa greš levo do konca ploščadi in po skalnem useku med rušjem najdeš prehod v dolinico, ki pripelje do Velikih vrat.
    S Kala je logično nadaljevanje na Mala vrata in po dolini, kjer poteka zapuščena mulatjera do stika z markirano potjo, ki pripelje z Velikih vrat.
    Sestop z Kala ne gre direktno na Mala vrata (JZ), pač pa se vrneš na sedlo med obema vrhovoma in greš levo naokoli po policah dokler nisi direktno nad Malimi vrati. Prehod navzdol je po polici čisto desno, dokler gre, nato je kratek plezalni detajl navzdol in pot je prosta.
    Veliko užitkov v hribih.

  2. Meta Štrukelj

    Iskrene čestitke. Z velikim užitkom in zanosom sem brala vaše vrstice in uživala v fotografijah sveta, ki je meni tako ljub, da se vedno znova vračam vanj. Sama sem enkrat prespala v Travnikovi dolini. Tudi vi se boste zagotovo vračali, zato vam priporočam drug(ačen) pristop do Planine za Skalo od zadnjega levega ovinka ceste proti Krbulniku, kamor je še dovoljeno z vozilom. Pot ni markirana, je pa sledljiva brez problemov vse do planine. Tretjega pristopa, ki začne tik pod Dolom pod Plazmi in pripelje nad Planino za Skalo, direktno v Travnikovo dolino, pa še nisem našla.(Pristala sem na neki srednji poti, ki se spusti na Planino za Skalo).

    1. Tomaž

      @Meta
      Od rampe mimo jagrske bajte je srednja pot. Zgornjo pot od spodaj ne boš našla, najbolje je prvič iti od zgoraj, najdeš jo tako, da prečiš levo po travah tik pod strmim pobočjem Plaskega Kuka (desno gre pot proti Travniški dolini), dokler ne naletiš na ostanke poti. Potem se jo da slediti.

  3. Hvala obema za ideje! Definitivno grem še kdaj tja odkrivat nove poti…
    Mi smo z Glave za bajto našli prehod po levi strani, smo ves čas sledili možicem in so prav lepi prehodi. Je pa pravi labirint, tako da brez možicev bi najbrž še danes tavali tam okoli 🙂
    S Kala pa smo sestopili direktno z vrha proti zahodu v smeri proti tisti dolini (nič težkega). Očitno bi morali potem prečiti v levo proti Malim vratom, mi smo šli spodaj v desno do še enega zelo lepega škrapljastega platoja in tudi nižje so lepi prehodi do markirane poti (je pa to seveda ovinek v primerjavi s to opuščeno mulatjero).
    Skratka, dolgčasa se tam res ni bati.
    Srečno!

    1. Meta Štrukelj

      Tam je res priložnosti za vedno nove in nove ture, če ne že prav načrtovane, pa vsekakor take kar ratajo! Recimo sestop s Kala po nemarkirani stezi, ki je vrisana na zemljevidu Triglav – tistem taplavem – začetek poti odličen, potem pa kar nekaj borbe z rušjem in sledenjem izginjajoče steze, Ko dosežeš markacijo na vezni poti 7J – Komna, jo poljubiš, he, he. V Domu na Komni pa te vprašajo, če si srečal medveda, ker si tako zmahan…

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s