Ta vikend smo imeli srečanje nepalske ekipe. Sicer morda malo prezgodaj, saj je Anja na bolniški, Teja pa tudi še ni bila za kakšne daljše ture. Tako smo imeli aktivno srečanje le mi trije z Ivo in Zoranom.

V soboto smo šli na Ojstrico iskat okus po zimi. Ne posebno zgodaj (no, kakor kdo, iz Reke je kar daleč 😉 ) smo prišli na planino Podvežak, kjer ni bilo ne duha ne sluha o snegu… Tudi višje po planoti ga je bore malo; le toliko, da je pobeljeno. Šli smo čez Moličko planino, do kamor so vodile ene same stopinje. Te iste stopinje so potem nadaljevale po markirani poti proti Korošici – mi pa za njimi. Zamislil sem si, da bi šli od kapelice naravnost na greben in ga tako prečili v celoti, pa sem očitno pozabil, kje je prehod… 😉 Tako smo naredili ovinek po nepotrebnem, ampak saj nam v vsakem primeru ni bilo nikamor res treba!

Proti Mali Ojstrici še ni bilo shojeno (razen komaj vidnih starih sledi), tako da smo vendarle tudi malo gazili do grebena. Dan je bil po pričakovanju krasen, modro nebo, širni razgledi. Potem pa se je pojavil oblaček za Planjavo in le malo kasneje nas je zagrnila megla!? Le od kje se je vzel? Zadnji del vzpona je bil zato kar zimski. Škoda za omejene razglede z vrha, toliko bolj, ker se je oblak odpeljal naprej še preden smo sestopili do Korošice… Pa saj pridemo še kdaj, je res lepa tura.

Popoldne smo šli v Velenje, kjer sta nas že čakali Anja in Teja (in večerja, njami!). V nedeljo smo se lepo naspali, potem pa šli – na prvi zimski dan! – v Kotečnik! Še nihče od nas ni bil tam, pa je bilo prav fajn. Nikjer nikogar, stena pa v soncu, da smo se lepo namartinčkali in se pretegnili. O zimi pa kdaj drugič…