Maroko 2013

Letošnje jesenske praznike nas je 18 članov Freeapproved preživelo na potepanju po deželi zahajajočega sonca: tam na jugu, pod vročim saharskim soncem, tam, v barvitih mestih, kjer se moderno meša s tradicionalnim, tam v pustem svetu Atlasa, ki je posejan z zelenimi oazami in presekan z globokimi soteskami… tam nekje v kombiju na presenetljivo dobrih cestah, katerih smo v desetih dneh prevozili za okoli 1900 km in vsaj na hitro doživeli vse podobe te raznolike dežele.

Ideja je bila, da potovanje združimo s plezanjem, a je bilo kmalu jasno, da prav veliko časa za to ne bo, saj je ob poti res veliko zanimivosti in kar težko si je v tako kratkem času vse ogledati. Poleg tega nismo bili ravno najbolje organizirani, kar pri tako veliki skupini ne gre. Tako smo šesterica v našem kombiju kmalu začeli potovati po svoje, zvečer pa smo se našli z ostalimi v hotelu.

Naredili smo nekako klasičen krog: iz Casablance skozi imperialna mesta, preko Atlasa do zahodnih obronkov velike Sahare, potem pa preko Visokega Atlasa do Marakeša in nazaj. Vsak dan je bilo kar nekaj vožnje, toliko več, ker smo se vmes pogosto ustavljali, vsaj za slikanje ali krajše oglede.

Izposoja kombijev je draga, gorivo relativno poceni, ceste pa, kot rečeno, presenetljivo dobre. Seveda ne povsod, a tudi bolj stranske poti in gorske ceste so povsem normalno prevozne. Promet izven mest je dokaj redek, najbolj nevarni so pešci in kolesarji, ki tudi ponoči vozijo brez luči in to tudi izven naselij, kjer jih ne pričakuješ! Druga pesem je v večjih mestih, kjer je promet precej bolj hektičen, nikoli ne veš s katere strani bo kdo zapeljal, kam bo kdo zavil, kdo ima prednost, kdaj bo kakšen pešec skočil pred avto… skratka treba je bilo nekaj navajanja, a meni je bilo po svoje kar zabavno – kakšen dolgčas je bil potem v Ljubljani, kjer se ti pač ne more zgoditi, da bi na dvopasovnici vozili štirje vštric, pa še kakšen motorist in konjska vprega vmes! 🙂

1. dan: Ljubljana – Benetke – Rim – Casablanca

Odhod iz Ljubljane ob 1:30 zjutraj in ob 12h po lokalnem času smo bili v Casablanci na atlantski obali. Da ne bi šlo vse preveč gladko, smo že na letališču porabili več kot 2 uri v pisarni Rent-a-car, saj so zahtevali 3500€ varščine za vsak kombi, ne glede na to, kaj so nam rekli v matični pisarni v Angliji – tam je pač drug svet z drugačnimi pravili.

Kakorkoli že, ko smo poslikali vse praske in poškodbe na kombijih, da ne bi na koncu okrivili nas, smo se končno odpeljali proti centru mesta. Hotel smo imeli že rezerviran in s pomočjo navigacije in nekaj slaloma po ulicah smo se spakirali in odšli na sprehod skozi center do mošeje Hasana II. Casablanca je pač moderno velemesto, prav nič posebnega, le palme so vsepovsod, mošeja pa je bila tudi že zaprta. Da ne bi hodili nazaj, se nas je vseh 18 stlačilo v en kombi, skratka hitro smo prevzeli in celo presegli Maročanski zgled! 😉

2. dan: Casablanca – Rabat – Meknes

Na zajtrku smo hitro spoznali, da življenju tu teče bolj počasi in da si je treba vzeti čas, saj si ga tudi Maročani… Tudi prav, saj smo na dopustu! Jajca z govedino in obvezni metin čaj so poskrbeli za energijo. Nato smo se zapeljali do mošeje in nekateri smo šli tudi na vodeni ogled. Mošeja je bila zgrajena v letih 1987-1993, delno nad morjem in je res impresivna. Pravo umetniško delo v klasičnem slogu z moderno tehnologijo – od talnega gretja do premične strehe, s prostorom za 25.000 vernikov (in še 80.000 zunaj) ter kar 200-metrskim minaretom.

Po ogledu pa naprej proti glavnemu mestu Rabat. Sprva smo si še naivno predstavljali, da bomo ves čas vozili skupaj, a nam je že takoj na začetku avtoceste počila guma! Morda sem prehitro pohvalil ceste, očitno smo imeli pač smolo, ker smo nekaj povozili. Tako smo si z nekaj zamude Rabat ogledali sami. V mestih so na ulicah običajno nekakšni redarji, ki ti pomagajo pri parkiranju in pazijo avto in na koncu seveda pričakujejo majhno plačilo.

Sprehodili smo se skozi medino – to je staro mestno jedro znotraj obzidja, polno trgovinic, obrtniških delavnic in ozkih uličic v katerih se kaj hitro izgubiš. Ob poti nas je prestregel domačin, ki nas je peljal na razgledno točko in nam povedal nekaj zanimivosti. Vedno smo imeli težave koliko naj plačamo in vsi so se naredili užaljene, a mislim, da je to zgolj njihov način, v resnici pa so zadovoljni vsega, kar takole mimogrede zaslužijo.

Zapeljali smo se še do nedokončane Hasanove mošeje iz 12. stoletja in mavzoleja Mohameda V. Potem pa naprej do nekdanje prestolnice Meknes. Tam smo imeli hotel znotraj medine in kar nekaj časa smo rabili, da smo sploh prišli zraven. Ravno je namreč potekalo neko praznovanje in je bil del mesta zaprt za promet, hkrati pa je bilo na cestah ogromno ljudi. Poleg tega se je že stemnilo in začelo še deževati. Moji navigatorji so staknili glave in me vodili po natrpanih ulicah medine, tako da sem kmalu izgubil občutek kje smo. V prvem poizkusu smo bili neuspešni in smo prišli spet nazaj ven iz medine. Naslednjič smo sledili domačinu, ki je zapeljal v ozko enosmerno – tam nas je policaj usmeril naprej in za nami še več drugih. Seveda se je kmalu zataknilo in še nekaj potrpežljivosti je bilo potrebne, da smo se prebili naprej. Kmalu smo zavili strmo navzgor v čedalje ožje uličice, ki se pogosto zožajo na komaj kak meter. Obrniti itak nismo mogli in sčasoma smo stisnili naš kombi v majhno ulico – le 50 metrov od našega hotela!

Hotel je bil v resnici riad, stisnjen v ozko ulico in zgolj z majhno tablo ob vratih za oznako. Riad je tradicionalna maroška mestna hiša z notranjim dvoriščem, danes pa so mnogi urejeni v hotele. Lepo, žal nam je bilo le drage večerje, a ker je zunaj deževalo, smo ogled mesta pustili za naslednji dan.

3. dan: Meknes – Volubilis – Fez

Zjutraj smo se sprehodili po medini, ki pa se je šele dobro prebujala. Potem smo zmanevrirali s kombijem skozi tiste ozke uličice in se zapeljali na sever do ostankov rimljanskega mesta Volubilis, ki je pod UNESCO-vo zaščito. Zanimivo, čeprav kar se mene tiče samo še eni ostanki antičnega mesta. Da se nismo vračali v Meknes, smo se do Feza zapeljali po severni poti. Pokrajina okoli Meknesa in Feza je najbolj rodovitna v Maroku in polna obdelanih površin.

Fez je tretje največje mesto v Maroku, tudi nekdanja prestolnica. Medina v Fezu je prav tako v UNESCU kot eno najstarejših in največjih starih mestnih jeder, ki je zaprto za promet. Naš hotel je bil tik ob vhodu v medino, ki je pravi labirint ozkih uličic, polnih trgovinic, obrtnikov in vonjav. Škoda, da tu nismo imeli več časa, saj je gotovo bolj zanimivo kot v Casablanci ali Rabatu. Tako smo si privoščili le sprehod in tipično kosilo: zelenjavno juho, kuskus z mesom, zelenjavo in sadjem ter sladico in metin čaj z nenormalno veliko sladkorja (rečejo mu kar maroški viski; če ga naročiš z malo sladkorja, je še vedno presladek). Vabilo na metin čaj je sicer vsakodnevni dogodek, saj za Maročane pomeni izraz dobrodošlice. Seveda si potem dobrodošel, da tudi kaj kupiš – Maročani so v prvi vrsti dobri trgovci!

4. dan: Fez – Ifrane – Midelt – Ziz

Zjutraj smo si ogledali enega najbolj zloglasnih obrtniških predelov medine – usnjarno. Vonjave so menda komaj znosne, čeprav dopoldne ni bilo prehudo, verjetno kasneje vroče sonce prispeva svoje. Zunaj delavci najprej operejo kože v grabnu, nato pa jih obdelujejo na notranjem dvorišču, ki je poln bazenov za spiranje, barvanje, sušenje ter končno obdelavo in izdelavo izdelkov. Seveda pa se moraš obvezno sprehoditi skozi trgovino.

Ta dan nas je čakalo precej vožnje čez Srednji Atlas, kjer gre po ožjih in ovinkastih cestah tudi bolj počasi. Na okoli 1600m leži mondeno letovišče Ifrane, ki je več kot očitna posledica francoske vladavine: gre za pravo evropsko letovišče, kamor hodijo na oddih premožni Maročani. Mesto je sicer zelo lepo urejeno, z ličnimi hiškami z rdečimi poševnimi strehami, ki jih menda ne vidiš nikjer drugje v Maroku (ali celi Afriki), ugledno univerzo, prijetnim parkom in celo bližnjim smučiščem (!) med gozdovi cedre.

Cesta se vije naprej skozi zeleno gorsko pokrajino in se spusti na široko ravnino, ki ločuje Srednji in Visoki Atlas. Sredi te ravnine smo se ustavili na kosilu v mestu Midelt, kjer se nismo mogli izogniti vabilu v trgovino z berberskimi preprogami. Lastnik nas je namreč kar v gostilni ogovoril, nam dal napotke za pot, priporočil hotel, potem pa seveda pričakoval kakšno korist zase. Kar malo je bil užaljen, ko smo pobegnili iz trgovine brez vsaj kakšne preproge…

Dan je šel že h koncu, ko smo se začeli vzpenjati proti Visokemu Atlasu. V soteski Ziz smo poiskali predlagani hotel, ena skupina je spala daleč zadaj v Mideltu, druga pa že malo naprej. Mislim, da smo bili mi v najboljši poziciji, saj se nam naslednji dan ni preveč mudilo in smo si lahko ogledali sotesko, ki smo jo prej prevozili v temi.

5. dan: Ziz – Errachidia – Erfoud – Rissani – Erg Chebbi

Zjutraj smo se torej zapeljali nekaj kilometrov nazaj in se sprehodili do reke, nato pa na skalah nad cesto, ki vijuga po soteski pozajtrkovali. Z ostalimi smo bili zmenjeni v večjem mestu Errachidia, kjer je prva skupina že našla vodiča, ki nas je spremljal ta dan. Tudi tretji kombi je po večurni jutranji vožnji prišel za nami in vsi skupaj smo se odpravili naprej.

Vodiča smo vzeli v naš kombi in ga med vožnjo izdatno zasliševali, tako da smo še marsikaj zanimivega izvedeli. Večkrat ob poti smo se ustavili, si ogledali oazo datljevih palm, ki je vrezana v kanjonu, skrita sredi navidez neskončne ravnine. V mestu Erfoud smo obiskali tovarno, kjer izdelujejo vse mogoče iz kamnin, ki so v teh krajih polne fosilov. Predvsem so nam seveda hoteli kaj prodati, tudi kakšno mizo, ki jo lahko pošljejo po pošti… Ustavili smo se še v mestu Rissani, kjer so nas povabili na metin čaj v trgovino s preprogami. Upali smo, da nam bodo pokazali kako se jih izdeluje, a so nam postopek samo na kratko opisali – potem pa spet ponujali, da kakšno kupimo.

V mestu smo kupili dodatne zaloge vode in se odpeljali v puščavo. S ceste smo zavili kar preko kamnite ravnice do hotela, ki stoji ob slovitih peščenih sipinah Erg Chebbi. Vodič se je (neuspešno) trudil, da bi nas naučil igrati berberske bobne, nam je šlo namreč po glavah predvsem kosilo. Največkrat smo jedli tajine – to je dejansko lončena posoda, v kateri kuhajo, običajno meso z zelenjavo in sadjem. Okusno in čeprav smo tajine jedli skoraj vsak dan, je bil vsak nekoliko drugačen.

Nepotrebno prtljago smo pustili v hotelu, mi pa smo zajahali kamele in odjezdili v sončni zahod. Čisto turistična zadeva, a zanimiva izkušnja. Tudi boleča, saj jahanje kamele ni ravno udobno… Sipine dosežejo višino do 250m in zdi se kot da bi jih tja nekdo postavil prav za turiste – le od kje so drugače prišle tja sredi ravne kamnite pustinje? Najbolj so zanimive zjutraj in zvečer, ko nizko sonce ustvarja lepe kontraste in igre senc.

Po dobri uri ježe in slikanju sončnega zahoda smo prispeli na cilj – tabor sredi puščave, kjer smo se nastanili v skromnih šotorih. Naša dva gonjača kamel sta se lotila priprave večerje, kar jima je vzelo precej časa pa tudi ni bilo ravno najbolj posrečeno, ampak sredi puščave tudi v redu. Potem pa smo posedli ob ognju. Največje presenečenje večera je bil dež! V resnici je padlo zgolj nekaj osamljenih kapelj, a vendar precej nenavadna puščavska izkušnja. Že kmalu zatem se je zjasnilo in pokazale so se zvezde – nešteto zvezd na neonesnaženem nebu! Zato se nas je več odločilo, da bomo noč prespali zunaj. Dobili smo deke in meni je bilo prav prijetno toplo in udobno…

6. dan: Erg Chebbi – Goulmima – Todra

Zbudil sem se v prvem svitu in prvi navdušenci smo takoj zagrizli v strmino bližnje sipine. Hoja je kar naporna, podobno kot po svežem snegu. A važna je motivacija in dočakati sončni vzhod je bil dovolj dober izgovor. Jaka je potegnil do najvišje sipine, okoli 150 vm nad kampom, ostali smo zaključili na eni nižje. Sčasoma so vsi prilezli na vrh in prav navdušeni smo bili nad igro senc in barv vse naokoli. Ko smo končno poslikali vse možne motive, smo se vrnili v tabor, kjer so nas že čakale kamele. Navzdol je šlo lažje bosih nog, a pesek je bil še tako mrzel, da sem se že bal ozeblin! Kakšno razliko pomeni sonce in njegova moč.

Čakala nas je še kakšna ura ježe do hotela, kjer smo imeli zajtrk, nato pa je vsak kombi odšel po svoje: preko kamnite puščave do ceste, nazaj do mesta Erfoud, od tam pa po stranski, a menda bolj zanimivi cesti proti zahodu. Ob poti smo se ustavili ob vrsti nenavadnih gomil, ki so se dvigale ves čas ob cesti. Takoj smo dobili vabilo na čaj in ogled podzemnih rovov. Šlo je namreč za namakalni sistem, kjer je skopanih okoli 130 km (!) podzemnih rovov, ki segajo do globine 100 m pod površjem, ter celo vrsto zračnikov in vodnjakov za zajemanje vode iz podzemne reke. Kar neverjetno.

Naslednji postanek je bil v mestu Goulmima, kjer smo si ogledali še vedno naseljeni ksar – vas obdano z obzidjem, z večnadstropnimi hišami in ozkimi, večinoma pokritimi ulicami, kjer je tudi čez dan prijetno hladno, a marsikje popolnoma temno. Lokalni vodnik nas je peljal tudi v notranjost tipične berberske hiše, kjer imajo v pritličju živino, zgoraj živi družina, s terase pa smo imeli lep razgled nad celotnim ksarjem, obdanim z nasadi datljevih palm.

Potem se nam je že kar mudilo naprej, ravnina se tam konča in spet smo se začeli vzpenjati mimo majhnih vasic skozi globoke soteske Visokega Atlasa. Po manjši stranski cesti smo že v temi prišli do soteske Todra, kjer smo bili nastanjeni v hotelu, ki je stisnjen med 300-metrskimi stenami.

7. dan: Todra – Dades – Ouarzazate

Zjutraj sem šel že pred zajtrkom na enourni sprehod po soteski v prebujajočem se dnevu. Sonce le za kratek čas posveti v sotesko, kjer stoji hotel. Po zajtrku se je večina odpravila v bližnje plezališče, kjer so ostali vse do teme, pet pa nas je šlo rajši hodit, da si ogledamo sotesko tudi od zgoraj in se naužijemo razgledov. Okoli 4 ure nam je vzela krožna pot po precej pusti gorski pokrajini, kjer rastejo zgolj kakšni grmički. Povzpeli smo se na bližnji vrh in ob poti obiskali bivališče berberske nomadske družine. Živali so že odpeljali drugam, tako da nas je sprejel le starec s svojim vnukom in nas povabil na timijanov čaj in kruh. K sreči je bil na obisku tudi Anglež s svojim vodnikom, ki nam je prevajal, tako da smo še malo poklepetali.

Nazaj navzdol do hotela na okusno kosilo, nato pa smo se odpeljali naprej. Druga dva kombija sta prišla za nami v temi, mi pa smo se ob poti še pogosto ustavljali za slikanje, saj je bilo marsikaj za videti. Ko cesta pripelje iz soteske, se odpre pogled na večje mesto Tineghir v zeleni oazi, cesta pa se usmeri po dolini v smeri jugozahoda.

Vmes smo zavili v stransko dolino, ki se višje zapre v slikovito sotesko Dades, ki je znana po rdečih kamninah. Zares lepo, škoda le, da smo se po strmih serpentinah pripeljali na vrh soteske že v mraku. Potem pa smo se vrnili nazaj do glavne ceste in v temi opravili pot do mesta Ourzazate.

8. dan: Ouarzazate – Ait Ben Haddou – Marakeš

Po zajtrku na razgledni terasi smo nadaljevali in naredili še en ovinek do ksarja Ait Ben Haddou, ki je priljubljena turistična atrakcija, saj so tam snemali celo vrsto hollywoodskih filmov.

Sledi vzpon preko najvišjega prelaza v Maroku na 2260m, Tizi n’Tichka. Tam smo upali, da bi se lahko peš povzpeli na kakšen bližnji vrh, a ni zgledalo preveč obetavno. Druga skupina se je s kombiji zapeljala kar po neki makadamski cesti še precej višje in potem peš na bližnji vrh, menda Adrar Tircht (tudi Jbel bou Ourioul), visok 3578 m.

No, mi smo se spustili na drugo stran in kmalu prispeli v Marakeš – rdeče mesto in biser juga. Najprej smo se ustavili na kosilu, nato pa se odpravili v medino, kjer smo po naključju naleteli na lep in dokaj ugoden hotel, tako rekoč za ovinkom od glavnega trga.

Trg Jemaa El Fna je prav gotovo eden najbolj živahnih in zanimivih mestnih trgov: poln stojnic s sadjem, hrano, vse naokrog pa ulični igralci, plesalci, nastopači, krotilci kač, vedeževalci in nešteto obiskovalcev, tako da je vzdušje res neverjetno. S trga se v vse smeri širijo ulice natrpane s stojnicami, trgovinicami, obrtniškimi delavnicami, skratka tu dobiš vse kar želiš! Seveda je vse skupaj tudi precej turistično, tako da te z vseh strani vabijo, ti kaj ponujajo in te prepričujejo, da kupiš nekaj česar ne rabiš…

Medtem, ko smo uživali v večernem utripu Marakeša pa nas je šokirala novica, da je ena skupina ostala brez kombija! Cel večer so hodili po policijskih postajah in sčasoma končno izvedeli, da ni bil ukraden, temveč so ga odpeljali zaradi nepravilnega parkiranja. Na koncu so jo torej odnesli zgolj s kaznijo, saj smo se že bali, da so ostali brez vsega. Na splošno je bilo na cestah zelo veliko policijskega nadzora, merjenja hitrosti in kontrol, skratka stvari so kar lepo urejene.

9. dan: Marakeš

Končno en dan, da se nam ni nikamor mudilo in smo imeli čas za uživanje, raziskovanje ogromnih razsežnosti medine in – nakupovanje! Zajtrk na terasi je bil klasično dolgočasen: kruh in marmelada, poleg tega so nas komaj dohajali, saj par skodelic marmelade in nekaj kosov kruha pač hitro izgine pri 18 lačnih ustih. 🙂

Pri pohajanju po medini smo se kar sproti zgubljali, praktično je nemogoče, da bi se skupaj držalo več kot 4-5 ljudi. No, tisti, ki smo ostali skupaj smo si ogledali medreso Ben Youssef, največjo šolo korana v Maroku in še palačo Bahia na drugem koncu medine. Popoldne smo šli na teraso nad glavnim trgom, s katere smo opazovali živahno dogajanje, ki je proti koncu dneva le še oživelo. Blizu je tudi glavna mošeja Koutoubia v palmovem parku, zvečer pa je bil spet čas za pohajanje med stojnicami. Za večerjo smo se usedli k eni izmed mnogih stojnic s pečenim mesom, nato pa še zadnji nakupi in zadnji vtisi pred povratkom domov.

10. dan: Marakeš – Casablanca – Rim – Benetke – Ljubljana

Čeprav se v hotelu nikakor nismo mogli zmenit, da bi imeli zajtrk pred osmo, so se tokrat vseeno potrudili in nam precej hitro prinesli. Takoj po zajtrku smo se odpeljali proti Casablanci, oddali kombije in prešli na letalski način: čakanje, kontrole, čakanje, sedenje, čakanje, kontrole, čakanje, presedanje… in ob 2:30 sem bil končno spet doma, kjer sem si privoščil nekaj ur spanca pred službo in povratkom v deževno jesen.

Po nekaj začetne zmede in morda nepotrebnim časom, ki smo ga zapravili v ne preveč zanimivi Casablanci in Rabatu, res zanimiv in raznolik izlet. Lasten prevoz pač pomeni luksuz svobode in prilagajanja in kljub veliko vožnje je bilo časa dovolj, da smo marsikaj videli – seveda pa Maroko skriva še mnogo lepot in skrivnosti, ki vabijo na ponovni obisk…

5 razmišljanj o “Maroko 2013

  1. Jaka Ortar

    Vse pohvale za odlično reportažo in super fotke!
    Zdaj si mislim, zakaj si bil med šofiranjem tako zamišljen – si že sestavljal ta potopis?
    Hvala, ker si nas varno prevažal po Maroku.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s