Peru 3. del: Quilcayhuanca – Cojup treking; nazaj v gorski raj

Krajši treking (vsaj po perujskih standardih), ki pa se odlikuje z dvema čudovitima, čeprav povsem različnima dolinama ter čez 5000m visokim prelazom, s katerega se odpre fenomenalen razgled na 6000-metrske velikane, ki se tu zdijo že nevarno blizu. Kljub temu, da gre za treking tako rekoč tik nad Huarazom pa so to zelo samotni konci, dolini tudi nista poseljeni in pot je pogosto težko sledljiva. A na koncu se je treking izkazal kot zelo lep, nezahteven in uživaški (seveda, saj sva bila že povsem aklimatizirana in vajena hoje!).

14. dan: Huaraz, dan počitka

Po enem tednu divjine, nomadskega življenja in vsakodnevne hoje sva si seveda privoščila dan počitka in se vdajala nasladam civilizacije. In kje lepše kot v Huarazu, kjer sva se zdaj že počutila kot doma!

Vstala sva šele po sedmi, kar je pozno – saj z neprespanostjo res nisva imela težav. Obilen zajtrk, sprehod po mestu, ležanje na sončni terasi, nakupovanje, še kakšen obrok, še malo ležanja… Skratka, čisto pravi dopustniški dan. Počela sva bolj malo, jedla pa toliko več. Ker nama je že presedal tisti piščanec s pomfrijem in rižem ter neuspeli poskusi »evropskih« pic, sva začela hodit v dražje lokalne restavracije, kjer sva za še vedno ugodnih 5-6€ dobila malo več izbire pa še nadvse okusno je bilo!

No, prav dolgo vseeno nisva zabušavala in popoldne sva že sedela pri Benjiju, ki nama je predlagal naslednji izlet. Hitro sva se navdušila nad 3-dnevnim trekom v bližini Huaraza, kjer sva si obetala boljše vreme kot na severu in seveda nove in drugačne razglede. Tako sva že zvečer spet pakirala in čeprav sva imela hrane tokrat samo za 3 dni, so bili nahrbtniki le malenkost lažji. No, pa saj sva že navajena in tudi tokrat se nama ne mudi.

15. dan: Huaraz – Quebrada Quilcayhuanca, cca 4100m

Ti konci so nama bili že delno poznani, dolina spevnega imena namreč leži vzhodno od Nevada Churup, pod katerim sva bila na eni od aklimatizacijskih tur. S colectivom sva se zapeljala do Llupe in od tam precej hitreje in lažje kot prvič prispela do Piteca. Tam pa sva se usmerila naprej proti vstopu v lepo in samotno dolino. Na začetku doline je nekaj preprostih hiš prijaznih ljudi, višje pa le še povsod prisotne krave.

Ta dan naju je čakalo le nekaj ur zložnega vzpona po dnu doline, kar nama je povsem ustrezalo, saj sva se hitro navadila lenobe. Srečala sva enega Američana, ki se je malo precenil na svoji prvi turi in to tudi obžaloval po nočni slabosti in pa Francoza, ki je že popoldne neuspešno iskal pot proti prelazu Huapi. Že skoraj gneča v primerjavi s prejšnjim trekom, ampak smo imeli vsi dovolj prostora za kamp na širni ravnini. To noč je bila super polna luna (»super moon«, pojav, ko je luna najbližje Zemlji in hkrati polna). Še ena neverjetno svetla noč torej, z lepimi nočnimi razgledi na »lebdeče« ledenike.

16. dan: čez prelaz Huapi, cca 5100m v Quebrado Cojup, cca 4500m

Zjutraj naju je presenetil precejšen mraz, tako zeblo naju do zdaj še ni. Ampak ni bilo daleč do sonca, saj sva se kmalu začela vzpenjati proti visokemu prelazu Huapi. Pot ni vrisana na karti in sprva naju je malo skrbelo, če jo bova našla, saj je tisti Francoz že prejšnji dan neuspešno taval. No, na koncu je bila skrb odveč, saj sva brez večjih težav sledila možicem.

Pokrajina je bila tu spet drugačna, stalnica pa so zelene cvetoče doline, raznobarvne lagune in strašljivi ledeniki, ki z vseh strani pošiljajo ogromne količine vode. Vzpon proti prelazu je bil kar dolg, a dokaj zmeren – predvsem pa čedalje bolj razgleden! Veliko postankov, uživanja v razgledih, poležavanja na mehki travi, vpijanja gorskega miru in tišine, ki jo prekinjajo le občasni podori serakov z bližnjih ledenikov.

Vreme je bilo tu res lepše in nagrajena sva bila z veličastnim razgledom z več kot 5000m visokega prelaza: Ranrapalca, Palcaraju, Pucaranra, Chinchey, Cayesh, Huantsan, San Juan in še in še… Ob vsem tem pa sva bila nad 5000m v kratkih rokavih! Sonce ima tu res neverjetno moč!

Po daljšem postanku naju je čakal malo bolj strm spust proti dolini Cojup na drugi strani. Problem teh globokih dolin je, da sonce zelo hitro zaide za grebeni in zjutraj le počasi pripleza na drugi strani čez. Zato sva se nadvse razveselila razgledne travnate terase kakih 100m nad dnom doline – še en v vrsti čudovitih kampov na najini poti! S tem sva si zagotovila vsaj eno ali celo dve uri več popoldanskega sonca, ki sva ga s pridom izkoristila za poležavanje ter kopanje pod bližnjim slapičem. Aja, a sem omenil razgled?! Prava idila!

17. dan: Cojup – Huaraz

Kar nekam kratek treking je bil tole in že sva pri koncu. Ta dan naju je namreč čakal le še spust po dolini Cojup in povratek v Huaraz. Seveda se je kmalu izkazalo, da se tudi po vseh izkušnjah prejšnjih dni nisva naučila pravilno oceniti razdalje in časa hoje, ki naju čaka…

Že sredi noči naju je obiskala čreda konj, ki je prišla od kdove kod (res sva si izbrala lepo in mehko travo…). Potem so odšli, a se navsezgodaj zjutraj spet vrnili. Nič hudega, saj sva bila hitro budna ob prvem svitu. Še eno grozno mrzlo jutro, sonce je bilo tokrat na drugi strani grebena in predaleč, da bi ga čakala. Zato sva se odpravila navzdol in po dnu ob reki ni zgledalo več daleč do konca doline…

Po levem bregu reke ni bilo posebno široke poti, občasno se je celo povsem izgubila. Malo nižje pa sva na drugi strani zagledala neko kolesarko (?!?). Videla sva jo oba, a vseeno ostaja nepojasnjena skrivnost, možnost prividov ni izključena. Šele čez čas nama je uspelo najti primerno mesto za prečkanje živahne reke, na drugi strani pa – ni poti!? Ne samo to, malo nižje pri majhni laguni je bil vsak prehod praktično nemogoč! Od mesta, kjer sva prečkala reko pa se je nižje kar naenkrat pojavil cel kup manjših in večjih potočkov. Kar nekaj časa sva porabila, da sva prečkala vseh 5 ali 6 vodotokov…

Končno nazaj na drugi strani pa kar naenkrat zagledava Francoza, kako brezbrižno maršira po široki poti!? Kmalu sva ga dohitela in izvedela, da je prejšnji dan prišel čez greben kar malo po svoje, saj ni našel poti čez prelaz, danes pa je brez težav našel to pot, ki sva jo midva morala prečkati, a sva jo nekako spregledala. Kakorkoli, zdaj smo tu, in skupaj smo odšli naprej. Kljub lepi in široki poti pa nam še vedno ni bilo jasno od kje tista kolesarka, saj je bila pot še vedno vse prej kot primerna za kolesarjenje – da ne govorimo o prečkanju reke…?

Tudi zadnji del poti je trajal dlje kot smo računali, razdalje so v teh ogromnih gorah pač večje kot smo vajeni. Na koncu doline smo prišli do ceste, ki pa je bila še vedno daleč od vseh naselij. Francoz je odšel po svoje, midva pa sva se usmerila proti Huarazu in upala na kakšen prevoz. In res: edini, ki smo ga srečali na vsej cesti, naju je že kmalu pobral in naju zapeljal naravnost v center mesta! Odlično, drugače bi hodila vsaj uro ali dve do prve vasi, kjer bi morda (!) dobila prevoz.

In tako sva bila že zgodaj popoldne nazaj v domačem hostlu. Pod tuš, potem pa v gostilno na obilno kosilo. Zvečer pa še na ulici en ražnjič in kos pice, nato palačinke, lokalno pivo Sierra Andina, pa še neke ocvrte palčke (dve ali tri porcije), da ne bi šla lačna spat… 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s