Chamonix 2.2. – 9.2.2013

Za letošnje smučarske počitnice se nas je cel avtobus FATkotov odpravil v prestolnico alpinizma, smučanja in še česa – Chamonix. Mesto leži v globoki dolini na 1035m, na jugu se dviga masiv Mont Blanca, na severu pa »rdeče igle« – Aiguilles Rouges.  Cham je poleg vsega znan tudi po zelo muhastem vremenu, saj se na montblanškem masivu vreme »zaustavi« in se tam kuha – in tudi marsikaj skuha! Dejansko po količini padavin v Alpah to območje prekaša samo naše Kaninsko pogorje.

Seveda pa velika količina padavin in velika nadmorska višina pomeni obilje snega, obilje pršiča, in posledično tudi ogromno freeriderjev, ki jih je tukaj skoraj več kot »navadnih« smučarjev. Smučišča se razprostirajo na vseh straneh doline in med seboj niso povezana. Mi smo vzeli karto Mont Blanc Unlimited, ki vključuje vsa smučišča, tudi italijanski Courmayeur in švicarski Verbier, kar pa je itak že preveč za en teden…

Bivali smo v apartmajih na res odlični lokaciji, par minut od centra in čisto blizu bus postaje ter gondole na Aiguille du Midi. Zastonj busi vozijo na vse strani doline, tako da smo brez težav obdelali vsa smučišča.

Z našo ekipo smo sicer smučali skoraj izključno izven prog, kar je bilo vsekakor boljše in bolj zabavno. Proge in žičnice se pač res ne morejo primerjati s tistimi v Dolomitih ali v Avstriji. Seveda pa smo tudi mi okusili tisto slavno muhasto vreme, tako da smo bili praktično vsak dan deležni novega, svežega pršiča, ki smo se ga naužili v izobilju – včasih tudi dobesedno! 😉

Nedelja: Brevent

Prvi dan nas je pozdravilo sonce in oster zimski mraz. Odločili smo se za najbližje smučišče tik nad Chamonixem. Zaradi ogromnih količin novega snega je bila stopnja nevarnosti plazov 4 in že celo jutro so streljali in pripravljali smučišča. Kljub temu so gondolo pognali šele ob 9:30, za nameček pa so bile vse zgornje žičnice zaprte! Zato je bila precejšnja gneča, vrste pred počasnimi sedežnicami, izven prog pa je bilo v trenutku vse zvoženo.

Čudoviti razgledi proti Chamoniškim iglam na drugi strani doline so nas sicer nekoliko potolažili, ampak večina nas je bila prvi dan kar malo razočarana.

Ponedeljek: Grands Montets

Drugi dan smo že izkusili nezanesljivost vremenskih napovedi. Namesto sonca nas je zjutraj pričakalo močno sneženje, zato smo se šele okoli 11h pripeljali v Argentiere. Smučišče Grans Montets ponuja širna pobočja, ki pa so bila hitro zvožena in razrita. Vseeno je bil sneg suh in mehak, tako da je bilo kar solidno. Gondola, ki pelje prav do vrha na 3275m pa je bila žal zaprta. No, popoldne se je celo za nekaj časa zjasnilo – dokler nas ni na koncu spet zagrnila megla…

Torek: Les Houches

Zaradi slabe napovedi smo šli ta dan na nižje ležeče smučišče Les Houches. Smučišče je večinoma v gozdu, tako da smo tu malo več smučali po progah, ki so kar dobre. No, vseeno smo kmalu našli tudi gozdne variante! Le snega je bilo na trenutke premalo. Vmes je bilo spet sonce, pa spet oblačno, pa sneg… Ta dan smo šli tudi edinkrat v kočo na smučišču, spili pivo za 10,50€, potem pa se rajši zadovoljili s svojimi sendviči in čajem…

Sreda: Balme

Čisto na koncu doline, tik ob švicarski meji leži manjše smučišče Balme. Vreme je bilo slabo, obratovala pa je samo gondola iz doline in ena sedežnica. Glede na to, da je bila višje megla, se je na koncu tista gondola izkazala za kar dobro izbiro, saj je bila spodaj vidljivost dobra. Večina je sicer kmalu obupala, z Deanom pa sva odkrila lepe terene, polne še nezvoženega pršiča. Gondola je sicer dokaj kratka, sva šla pa zato večkrat in presmučala vse možne variante! Okoli 15:30 je končno tudi naju pregnalo sneženje. Na koncu sva se strinjala, da je bil to kljub najslabšemu vremenu do tedaj vseeno najboljši smučarski dan – do tedaj!

Četrtek: Balme, drugič

Po celi noči sneženja se je zjutraj obetalo boljše vreme. Z Deanom sva prepričala Damirja in Jureta, da smo šli še enkrat v Balme. Nebo se je sicer kmalu zaprlo, bilo je zelo mrzlo in vetrovno, so pa zato odprli tudi zgornje žičnice – in nam tako omogočili dostop do novih širnih pobočij polnih svežega pršiča! Razmere so bile kar vriskajoče, poleg tega pa nobene gneče. Damir in Jure sta vseeno okoli 14h zaključila, z Deanom pa sva na koncu našla neko bolj skrito dolino in se še tam zapodila v morje odličnega pršiča! Na koncu se je spet zjasnilo in navdušena sva zaključila šele ob 16:30.

Petek: Vallee Blanche

In tako smo prišli do zadnjega dne, ki je pomenil tudi vrhunec: smuka po sloviti Vallee Blanche! Gre za okoli 20km smuke in skoraj 2800m spusta v veličastnem okolju v osrčju Montblanškega masiva. Malo nas je že skrbelo, da nam bo vreme preprečilo to možnost, ampak ker je bil zadnji dan smo kljub izkušnjam tokrat zaupali v vremensko napoved.

Smučanje je nezahtevno, vendar pa gre vseeno za nevaren in divji ledeniški svet. Zato smo šli v skupini, Anže, Bor in Džani pa so lepo skrbeli za nas, da smo lahko brezskrbno uživali (hvala!).

Sam imam vedno malo predsodkov do tako slavnih in obljudenih zadev. Tako si tudi zjutraj nisem preveč obetal, ko smo se drenjali v vrsti za gondolo, zgoraj pa so vrhove zagrinjali oblaki… Pa smo vseeno razmeroma hitro prišli na vrsto in se v dveh etapah ekspresno dvignili na Aiguille du Midi (3842m). Že s prejšnjega obiska v poletnem času sem vedel, da je to že samo po sebi noro doživetje – seveda v lepem vremenu, saj so razgledi naravnost dih jemajoči (k temu pač pripomore tudi zelo hiter dvig na takšno višino!). 😉

Tokrat razgleda ni bilo, vendar pa so se megle že začele dvigati in so obetale razjasnitev. Hitro smo se pripravili in pri -24°C pogumno zakorakali na zloglasni greben po katerem se je potrebno spustiti okoli 200m nižje. Tam je šlo seveda počasi v strnjeni koloni, v resnici pa sam greben ni nič strašnega; pozimi je dovolj širok, napeljana pa je tudi fiksna vrv.

Na koncu grebena smo šli hitro na smuči in tako prehiteli večino počasnejših skupin. In nagrada: enkratno pobočje napolnjeno z metri in metri puhca, kjer je vsak našel prostor za svoj podpis! Noro dobro! Nižje sta mogoče dva bolj zahtevna, ozka in strma prehoda med razpokami in seraki, ampak razmere so bile povsod odlične. Potem smo prišli do znamenitega ledenika Mer de Glace, ki pa je zelo položen in se je treba tudi malo poganjati. Na koncu ledenika sledi peš vzpon kakih 15 minut, in na koncu po gozdu vse do doline (tu sem prvič doživel, da sem med smučanjem prečkal železniško progo! Gre za gorsko železnico na Montenvers (1913m), kjer se tudi lahko zaključi smučanje, če ni dovolj snega do doline). Mi pa smo prismučali tako rekoč naravnost v center Chamonixa!

Nekaj najbolj zagretih je šlo še enkrat, ostali pa si bomo rajši zapomnili to enkratno izkušnjo v prav takem spominu. Vseeno pa smo imeli še čas in smo šli ob 15h še enkrat na Aiguille du Midi pogledat razgled! Kljub groznemu mrazu se je splačalo, saj se je naredil krasen dan.

Tako smo torej uspešno zaključili teden, se nasmučali in naužili pršiča. Potem tudi dolga vožnja nazaj domov ni bila tako naporna. Še lepše pa je nato priti domov v zimo, ki še zdaleč ni končana!

Razmišljanje o “Chamonix 2.2. – 9.2.2013

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.