Po parih dneh zimske idile smo nazaj v jeseni… Glede na bolj turoben dan in višje temperature sem si zastavil nižji cilj, saj mi ni dišalo brodenje po mokrem snegu, posebnih razgledov si pa tudi nisem obetal. In ker je v teh dneh povsod polno vode, sem šel po treh letih spet do Korošaških slapov, ki jih v suhem obdobju skorajda ni, v takih dnevih pa so res vredni ogleda. Problem je sicer ta, da je tudi vse ostalo mokro in je treba kar previdno po spolzkih skalah in strmih pobočjih, sploh višje v soteski, kjer so samo občasne sledi stezic.

Izhodišče je vas Klemenčevo, od tam pa po stezici ob potoku Korošak navzgor. Pot ni označena niti urejena, tako da je treba večkrat malo skakati čez potok, ki je bil danes kar vodnat. Soteska potoka se čedalje bolj zapira, vmes je pa cela vrsta slapov – nisem jih niti štel, ker so nekateri bolj brzice, več pa je tudi višjih in impresivnejših slapov. Pri dvodelnem tretjem slapu je poti konec, tako da sem splezal ob robu nad slap, kjer pridemo do sotočja. Na obeh zgornjih potočkih so še večji slapovi, do tistega na levem potočku (gledano gorvodno) mi  ni uspelo priti, dva dokaj visoka slapa na desnem potočku pa sta tudi težje dostopna. Zgornjih slapov tako nisem slikal, ampak vseeno je bilo vredno truda.

Brez vrha seveda ne gre, tako sem šel iz soteske strmo navkreber do planine Osredek (1110m), kjer sem se priključil markirani poti, ki se vzpne na greben in po njem čez Planjavo (1243m) na Kamniški vrh (1259m). Na grebenu me je pozdravil skoraj orkanski veter, ampak nebo se je pa občasno le zjasnilo, tako da sem imel celo malo sonca… Z vrha poem naravnost navzdol po ozki stezici in v labirintu neoznačenih stezic nazaj do izhodišča. Kljub bolj kislemu vremenu lep dan in celo nekaj razgleda.