Takole, prva prava objava pa naj bo malo daljša.

Prejšnji vikend sem mislil, da je že konec s poletjem, ampak še kar vztraja pa sem izkoristil za še eno daljšo turo. Že predolgo sem odlašal z obiskom Viša, včeraj sem se pa končno spravil raziskat tiste konce.

Izhodišče je v Jezerski dolini, par kilometrov naprej od Rabeljskega jezera (cca 1000 m) in prvi del se precej vleče po betonirani gozdni cesti do Viške planine (1530 m). Dolgčas, kaj bo šele za nazaj!? Na planini kmalu pozabiš na to – odpre se krasen pogled navzgor proti cilju in z novo motivacijo smo hitro pri koči Corsi (1874 m).

Od tam proti vzhodu do Krniške škrbine (2180 m), kjer sem končno prišel na sonce in se odpre pogled proti Sloveniji. No, ko sem ugotovil, da sem na Krniški škrbini, me je malo minilo veselje – namreč tja pa nisem bil namenjen!? Izkazalo se je, da gre prava pot samo 50 m višje, en čas vzporedno, potem pa zavije gor do Trbiške škrbinice, ki pa se je s spodnje poti sploh ne vidi… Tudi na slovenski karti ta pot ni vrisana. No, zdaj poznam obe 😉

In ker sem bil že ravno tam, dovolj zgodaj in z dovolj časa, sem šel pa še na Trbiško Krniško Špico (2368 m) takoj nad škrbino. Brezpotje, kar zahtevno (II), ampak lepo označeno z rdečimi pikami in možici. Ker je čisto na vzhodu, je odličen razgled proti slovenskim Julijcem.

Potem pa ni druge kot del poti nazaj, do zgornje poti in na pravo – Trbiško – škrbinico (2240 m). Tam se začne pot Anita Goitan, to je ena od treh etap poti, ki visoko pod vrhovi po naravnih poličkah preči celotno Viševo in Montaževo skupino. Ta del poteka pod vrhovi kot so Divja koza, Mala špica, Gamsova mati, Viš in naprej čez Koštrunove špice. Noro lepo! No, te poličke včasih tudi zmanjka, tako da gre pot kar malo po zraku. 😮

Na začetku sem se vzpel še na Divjo kozo (2507 m), ki je tudi vse prej kot udomačena! (brezpotje, II, možici). Kljub vsem lepem kar sem o njem prebral, očitno zelo redko obiskan vrh – vsaj sodeč po tistem mini notesniku v steklenem kozarcu, ki je očitno “vpisna knjiga”. Še napol prazen, kljub temu, da so prvi vpisi iz leta 2006.

Pa nazaj dol na pot in po poličkah uživancija vse dokler se ne pridruži normalki na Viš. Do tja sem srečal samo 3 ljudi, ne vem kako da taka lepa poti ni bolje obiskana..? No, večina gre seveda na Viš, takrat so šli sicer že vsi dol, ker sem prišel na vrh šele ob 14h in bil spet sam.

Viš (2666m, po furlansko Jof Fuart, Močni vrh) je tam seveda glavni in mi je cel dan zapiral pogled proti zahodu. Z vrha pa razgled… uf, noro!

Zaradi jutranjega ovinka sem Koštrunove špice pustil za naslednjič in šel po normalki mimo Corsija do Viške planine in po tisti dolgovezni cesti nazaj v dolino…

Kar dolga, ampak res lepa in vredna vsega truda! Ostalo pa v fotkah.