Lepi jesenski dnevi še kar trajajo, le da smo prejšnji vikend morali po sonce na vzhod, tokrat pa na zahod. Sobota je bila na primorski strani čudovita, topla in barvita – odlična priložnost, torej, za ponoven obisk Zadnje Trente. Vršič je bil cel dan potopljen v megli, a že na prvem ovinku nižje se je odprl sijoč svet v objemu mogočnih vršacev nad Trento.

Čeprav na izhodišču nisva bila ravno zgodaj, je bilo v dolini strašno mrzlo, da sva kar pohitela v klanec. Motivaciji primerno sva hitro dosegla odcep poti na okoli 1700 m, kjer sva se napravila bolj poletno za naslednjih nekaj ur. Sledi namreč zelo dolgo prečenje na približno isti višini, ki mu kar ni konca. A prav to je tudi bistvo te ture: hoja visoko nad dolino, na toplem soncu in ob širnih razgledih – ter popolni tišini. Pot je sicer markirana, čeprav je pogosto bolj brezpotje, kvečjemu slaba stezica, tako da hoja ni vedno udobna in brezskrbna, zato pa tudi ne dolgočasna. Nekoliko presenetljivo je bil sneg tudi že na tej višini dokaj pogost, a naju ni posebno motil.

Tako sva torej hodila in hodila, dokler nisva končno prispela pod Zagorelec, kjer sva zapustila pot in šla naravnost na vrh, saj sem prehode poznal že od prejšnjega obiska. Po zasluženem počitku sva se spustila na drugo stran po lepi stezici in nižje spet dosegla markirano pot. Kmalu sva se znašla v senci pod širokoplečim Bavškim Grintavcem. Sestop po dolini je manj prijeten del ture, saj je ta jeseni večidel dneva v senci, vseeno pa je bistveno krajši in edino smiseln. No, kljub senci in hladu je pot preko planine Zapotok in mimo strmega praga lepo razgibana, čeravno ne povsem enostavna. Še najbolj neprijeten del je bil še vedno strašni mraz na dnu doline, da bi skoraj pozabila na uživaško pohajanje tam zgoraj v svetlečih pobočjih. Pa brez skrbi: takšnih lepot zlepa ne pozabiš. Če moraš zanje malce potrpeti, še toliko težje.