Na obisku sta bila Zoran in Oliver, seveda z željo po lepi skupni turi. Že zvečer smo sicer kolebali z izbiro, morda je bila tudi zato izvedba nekam zmedena. No, svoje je prispevalo tudi vreme, saj se je po krasnem jutru že kmalu začelo zapirati in pobočja so zagrnili oblaki, da nismo vedeli, če bomo sploh prišli do vrha.

Odkar so prenovili cesto in je treba parkirati par sto metrov za Poldovim rovtom, je tudi odcep steze malo drugje, zato smo ga v mraku zgrešili, a ovinek ni bil dolg. Večji ovinek smo naredili po ne najbolj udobni prečni poti proti dolini Med plazmi, saj smo sprva ciljali na Škrnatarico, pa smo se vmes premislili in se vrnili do bolje uhojene poti čez Brinje, da gremo raje na preverjeno turo direktno na Dovški križ. Direktno je kar pravi izraz: vzpon je res nepopustljivo strm, vendar kljub temu presenetljivo udoben – pa še izredno hitro pridobivaš višino. Pot je običajno tudi lepo razgledna, tokrat smo se lahko tolažili vsaj z barvitostjo bližnje okolice. Pod Šplevto smo zabredli v meglo, utrujenost je naraščala, motivacija popuščala, a ko smo dosegli sedlo, se je nad nami nekaj svetilo … Vztrajnost je bila poplačana tik pod vrhom, ko smo se prebili na drugo stran oblakov.

Oblaki so se dvigali, zato se na vrhu ni bilo za obotavljati. Sestopili smo mimo bivaka in se zaprašili v neskončna melišča. Vmes se je tudi nižje spet odprlo in smo vendarle dočakali še nekaj sonca in razgledov. Melišč tudi v gozdu še ni konec in sestop je res ekspresen. Če ne bi na koncu melišč prekmalu zavili levo in se spuščali skozi strm brezpoten gozd do poti, bi bilo še bolje, ampak tudi tako smo bili hitro v dolini. Morda bi raje imeli cel dan sonca in razgledov, po drugi strani pa tudi spremenljivost in nepredvidljivost dodatno popestrita turo.