V nedeljo sem si privoščil lagodno turo po SV delu Dleskovške planote, kjer tudi že predolgo nisem bil, tako da ni bilo prav nič dolgočasno ponovno hoditi po že znanih poteh. Ker sem imel izhodišče na planini Ravne, se mi je zdelo logično, da tam pričakam sončni vzhod. A žal sem bil tokrat kljub visokemu razgledišču prenizko, saj so oblaki segali do skoraj 1800 metrov. Zato sem se hitro odpravil naprej – in že prav kmalu pozabil na razočaranje: pot do planine Polšak kljub megli ostaja meni ena lepših, saj je tudi brez širnih razgledov izredno slikovita in prijetna.

Na planini je bila megla najbolj gosta, da sem komaj našel kočo, nedaleč naprej pa sem se končno prebil na drugo stran oblakov: pod modro nebo in toplo sonce. S Križevnika se odpira čudovit razgled, tudi na Veliki vrh, ki se zdi daleč, a je hoja precej lagodna in hitro mine. Škoda sicer, da je greben tako poraščen in pot vodi nekoliko nižje. Z Velikega vrha sem se spustil po malce manj udobni markirani poti in nadaljeval do planine Dolga trata, tako da sem bil čim dlje na soncu. Sledi še spust po strmi, spolzki poti nazaj v morje oblakov, ampak saj sonca sem se naužil, da o lepih razgledih ne govorim.