Po kratkem zimskem šoku je v gore prišla jesen z vso svojo barvitostjo, vonji in tišino. Prečenje Mlinaric je bila odlična ideja: razgiban greben s krasnimi razgledi; dovolj nizko, da ni bilo snega, a kljub skromni višini precej zahtevno, da je bil izziv najti prehode v nadvse divjem okolju. Enako turo sem sicer opravil že pred 10 leti, tako da sem imel v spominu nekaj pomembnih informacij, hkrati pa sem bil po toliko časa spet navdušen kot bi bil prvič.

V Kotu je bilo zjutraj seveda hladno, a sva že po nekaj minutah zavila z markirane poti in zagrizla po strmi in večinoma udobni stezi proti grebenu. Pot kmalu pripelje v čedalje bolj redek gozd, kjer naju je pozdravilo sonce in so se začeli odpirati razgledi nad oblaki, ki so se zgrinjali nad dolino. Na grebenu sva najprej zavila desno in se sprehodila do bližnjega vrha Požar (1543 m), s katerega se odpre prvovrsten razgled na velikane nad Vrati in Kotom – ti so naju spremljali v naslednjih urah, saj pot le redko zapusti greben.

S Požara kratek čas nazaj, nato se že kmalu začne zahtevnejši del poti. No, o kakšni poti skoraj težko govorimo, vseeno pa je ves čas narejena poseka, tako da orientacija večinoma ni posebno zahtevna. Greben sicer ni tako dolg, a hoja (z občasnim lažjim plezanjem) je precej zamudna in do Rušnate Mlinarice (1777 m) se kar vleče. Tudi pogled naprej na Požgano Mlinarico (1868 m) razkrije, da čeprav ni dosti višja, je do tja še več spustov in vzponov, vključno s kakšnim izpostavljenim prehodom.

Po daljšem postanku na prijetnem oktobrskem soncu sva nadaljevala z vrha v isti smeri. Sprva po grebenu do škrbine, nato pa levo po zoprnem žlebu strmo navzdol do presenetljivo udobne police, ki naju je povedla skozi navidez neprehodne strmali v bolj odprt skrotast svet. Hoja ni zahtevna, a terja zanesljiv korak in nenehno pozornost pri iskanju najboljših prehodov. Ko se svet konča, je treba za robom poiskati naslednjo polico, ki je sicer izpostavljena, a naju je varno pripeljala do melišča pod stenami. Tam sva še za nekaj časa obsedela na toplem soncu pred spustom v senčno dolino. Namesto prečenja naravnost do markirane poti sva si naredila nekaj nepotrebnega dela z dodatnim vzponom, da sva se izognila najbolj zaraščenemu delu. Sledi še nekoliko zoprn spust po neudobni markirani poti, spodaj mimo slapov in končno do ravnih tal. Kar dolga in naporna tura, na kateri pa sva si vseeno vzela čas za uživanje v lepotah tega koščka divjine.