Vremensko nezanesljiv dan sem izkoristil za raziskovanje še enega skritega kotička, na katerega mi je pred časom namignila Slavi, ko smo se (kot že mnogokrat prej) peljali mimo izhodišča ob Rabeljskem jezeru. Vseeno sem upal, da bo na zahodu sonce, ali pa vsaj nekaj razgledov, na koncu sem vendarle zadovoljen, da sem spoznal zanimivo novo pot v odmaknjeno krnico, ki jo gotovo še kdaj obiščem.

Lepo uhojena pot se takoj s ceste požene v strm gozd, ves čas nad potokom v globoki grapi Canale della Malga. Sprva sem bil še optimist, da se bo vreme izboljšalo in sem vzpon zavlačeval z občasnimi obvozi do živahnega potoka, na katerem je cela vrsta slapov – večina je žal vidna le od daleč. Kljub temu sem bil navdušen nad popestritvijo vzpona. Pri vodnem zajetju, že visoko v grapi, sem prestopil na desni breg. Pot naprej je slabše uhojena, v pomoč so možici in tudi zvok potoka, ki nikoli ni daleč. V bolj vodnatem obdobju je verjetno tudi zgoraj še več slapov. Višje pot zavije levo in kmalu pripelje iz gozda v slikovito krnico, obdano s stenami in že od daleč neprijetnimi grapami.

Na levi strani je manjši masiv z več neizrazitimi vrhovi, ki očitno nimajo slovenskega imena (razen morda poskusa s Skabro na novejši (2012) Sidartini karti). Lahko si mislim, da je z vrha zelo lep razgled, o tem se bom moral priti prepričat kdaj drugič. Namesto zjasnitve je namreč začelo rahlo rositi. Oblaki so bili sicer še vedno nad vrhovi, zato sem nadaljeval in se usmeril na nižji, jugovzhodni vrh (1787 m). Vzpon poteka po krušljivi grapi, v kateri se občasno sluti ostanke vojaške poti – vključno z dvema jeklenicama izpred 110 let! Podobno kot na številnih vrhovih tod okoli je tudi tu še polno ostankov iz vojne, saj je z grebena dober pregled nad dolino. V škrbini na vrhu grape je stisnjen manjši bunker, naprej sem se razveselil požaganega rušja, a veselje ni dolgo trajalo. Vmes se je namreč spustila megla (dež je sicer že kmalu nehal) in vse okoli se je zaprlo ruševje. Kljub poskusom lomastenja nisem bil več prepričan, kje naj bi bil sploh vrh!? Res hecno, da je takole shojeno in požagano, potem pa – nič. Morda sem samo prehitro obupal, ampak razgled je bil itak povsod enak.

Vrnil sem se po isti poti. Spust po grapi sicer ni zahteven, je pa zaradi nestabilnega skrotja zelo neprijeten. K sreči hitro mine in kmalu sem bil nazaj v krnici. Za naslednjič imam že drugačne ideje, tako da je bila tokratna izvidnica kljub vsemu uspešna in dan lepo izkoriščen.