Zadnji poletni vikend je bil kot nalašč za obisk visokogorja. V soboto sva se z Marušo sicer namenila v zahodne Julijce, potem pa sva se med vožnjo na hitro premislila, saj naj bi se z zahoda začelo oblačiti. Krožna tura na Rjavino iz Krme je seveda dobra ideja, čeprav sva pri tem spregledala nekaj podrobnosti. Prvo presenečenje je bila gneča v dolini – očitno se je promet preusmeril iz “bolj urejenih” Vrat v kaotično Krmo (in verjetno do neke mere tudi v Kot). Prvi del poti po dolini je bil zato manj sproščen ob nenehnem srečevanju in prehitevanju.

Na Malem polju sva zapustila markirano pot in se takoj znašla v idilični in samotni Travni dolini, kjer sva hitro pozabila vso slabo voljo. Tura je predvsem dolga: najprej po Krmi v eno smer, nato skozi Travno in višje Kravjo dolino v drugo smer do Temena, od tam do vrha Rjavine in po grebenu naprej visoko nad Krmo, spust nazaj do Travne doline – in seveda spet v obratni smeri navzdol. Skupaj skoraj 20 km. Še sreča, da je ves čas tako lepo. Med vzponom sva spoznala še eno pomanjkljivost: tudi konec septembra je lahko prevroče za to pot. In čeprav je bilo tudi v zahodnih Julijcih še celo dopoldne lepo vreme, sva bila na koncu prav zadovoljna z izbiro: manj vožnje in več hoje v prav tako lepih krajih.

V nedeljo ni bilo volje za tako dolg vzpon, zato sem se odločil za preverjeno turo nad Vršičem. Tu je bila gneča seveda pričakovana, a sem se ji uspešno izognil z zgodnjim prihodom. Vseeno sem si na Sovni glavi vzel čas in počakal sončni vzhod – sonca seveda še nekaj časa nisem videl, je bilo pa lepo opazovati, ko se je dan začel polniti z barvami. Do vstopa v Kopiščarjevo sem šel prej vedno od Erjavčeve koče, tokrat pa me je čakal zoprn spust pod steno – in v zavetrje pred JZ vetrom, tako da je bilo v severni steni prav poletno toplo. Vzpon mimo Ajdovske deklice in skozi Prednje okno je seveda posebno doživetje. Do vrha me je nato hladil nadležen veter, kar pa ni kvarilo užitka ob hoji na tako visokem in razglednem grebenu.

Že do tja je torej nadvse zanimiv vzpon, ki se ob nadaljevanju po Jubilejni poti skozi Zadnje okno spremeni v meni eno najlepših tur. To resda pomeni, da se kljub udobju visokega izhodišča na koncu nabere obilo razgibane hoje, zahtevnega plezanja, vzponov in spustov – a tudi obilje raznolikih razgledov in težko opisljivih lepot.

Pot se kmalu vrne na severno stran, kjer sem bil na varnem pred vetrom in sem se lahko le čudil nad potekom relativno udobne poti v navidez neprehodnih stenah. Vsakič znova se čudim tudi mogočni elegantnosti Zadnjega okna – da ne omenjam neverjetno strmega spusta na drugo stran. Od idiličnega zatrepa Mlinarice sledi “le” še dolgo prečenje nazaj do Vršiča. Pot po odprtih južnih pobočjih je pravo nasprotje dotedanji hoji v severnih ostenjih. Nekako primerno za postopno umirjanje ob koncu ture, ki postreže s toliko doživetji, da kar težko vse sproti dojameš. Vsekakor tura, ki nikoli ne razočara.