Končno se je uredilo vreme, da smo se spet odpravili v hribe. V izogib vročini smo se odločili za dokaj kratko in nezahtevno turo v dolino Bele vode: večino vzpona smo opravili v blagodejni senci, na sestopu pa smo imeli pestro izbiro idiličnih tolmunov za osvežitev. Ko dodamo še mir in lepe razglede, je navdušenje zagotovljeno.

Pot je v spodnjem delu prijetna, ves čas v gozdu nad živahnim potokom. Pri lovski koči Brunner smerokaz usmeri na neoznačeno pot, ki pa je lepo uhojena in višje že kmalu ponuja lepe razglede na divji svet pod Visoko polico in tja čez proti Kaninskem pogorju. Vmes se je sicer treba skobacati čez kratek skok in pot do vrha je odprta. Sonce nas je pozdravilo šele kakih 150 metrov pod vrhom, tam pa smo si vzeli debelo uro za umirjeno uživanje v privilegiju, ki jih ponujajo visoki vrhovi Julijcev.

Sestop je mogoč le po isti poti, kar je morda še edini minus ture. Ampak, kot rečeno, smo se v spodnjem delu spustili do potoka in našli primeren tolmun, ob katerem smo si spet vzeli čas za namakanje in sušenje. Še ena tura, ki bi jo z veseljem ponovil prej kot po 7 letih, kolikor je minilo od prejšnjega obiska Lepe glave. Saj, podobno pravim za precej drugih tur. Tako kot pravim, da imamo hribovci srečo, ker nam nikoli ne bo zmanjkalo možnosti – za vse priložnosti.