Prvomajske praznike smo že tradicionalno preživeli ob morju – tam daleč na severu, kjer lahko prismučaš do plaže. Saj ne, da bi si po turi želel kopati v ledeni vodi, sploh če bivaš v simpatični hiški z jacuzijem in savno ter razgledom na gore, ki vse naokoli rastejo iz morja. Razlogi za redne obiske Norveške (ali Islandije) so torej jasni, tako kot je jasno, da bomo tradicijo nadaljevali tudi v prihodnje.

Po dveh obiskih Lyngenskih Alp smo se tokrat podali malce dlje proti vzhodu, saj smo se že lani en dan zapeljali s trajektom na drugo stran fjorda in se z nekega vrha čudili številnim hribom, ki se kažejo v ozadju. No, letos smo iz tega ozadja ugledali le še nove in nove hribe … Dela nam torej ne bo zmanjkalo. Iz Tromsa smo imeli kakšne 3 ure vožnje po zavitih obalnih cestah, tako da je bila logistika še vedno enostavna in do večera smo bili že nastanjeni v začasnem domu. Vasica Hamneidet leži na koncu rta, kjer resda ni več hribov, ampak do številnih izhodišč na vseh straneh ni daleč.

Kljub prvomajskemu terminu so bile letos razmere še povsem zimske. Vreme se že par mesecev nikakor ni ustalilo in snega je bilo res veliko. Žal smo imeli tudi v tem tednu bolj malo sonca in stabilnega vremena. Na koncu sicer le en dan nismo smučali, smuka pa je bila večinoma precej dobra, kljub temu, da smo se zaradi nezanesljivega vremena in nestabilnih snežnih razmer držali nižjih in bolj varnih tur. Obilo zanimivih vrhov v okolici nas torej vabi k ponovnemu obisku …

27. in 28.4.: Vrh zraven Vardfjellet 500m

Med vožnjo do naše hiške smo opazovali zanimiv manjši masiv na našem rtu. Najvišji vrh je visok zgolj 602 m, ampak zaradi bližine izhodišča, lepe poseke v gozdu in višje položnih pobočij, je to postal naš hišni vrh za slabo vreme, kjer smo začeli in tudi končali letošnji izlet. Očitno pa smo bili v vsem tem času edini obiskovalci, saj gre za nek nepomemben vrh, kar nam je tudi ustrezalo.

Izhodišče je le nekaj kilometrov od naše hiške, od koder smo se po poseki dvignili nad gozdno mejo, tam pa smo pociljali na najbližji vrh, s katerega je bil potem tudi najbolj direkten spust. Tura je seveda zelo kratka, ampak prvi dan smo ujeli premor v sneženju, tako da je bila vidljivost dobra, smuka pa prav luštna v mehkem snegu, le spodnjih 50 metrov je bil bolj moker. Drugi dan smo šli na turo šele popoldne, saj je cel dan snežilo in kljub napovedani popoldanski zjasnitvi ni kazalo na izboljšanje. Ta dan nismo niti prišli do vrha, saj se nad gozdom ni videlo nič. Vseeno smo se lepo razmigali v pravih zimskih razmerah. Jasniti pa se je začelo šele zvečer, tako da sem šel na sprehod po plaži (z gaženjem do kolen), ko so se pokazali hribi vse naokoli. Obala na tem delu Norveške je tako razgibana, da je težko razločiti, kateri hribi so na celini in kateri na kakšnem od številnih otokov.

29.4.: Trolltinden 850m

Najlepši dan v tednu smo izkoristili za obisk otoka Arnoya, ki smo ga imeli sicer v mislih že nekaj let. Le kilometer od naše hiše cesta pod morjem pripelje na otok Kagen, ki je precej majhen in v celoti gorat. Žal nismo uspeli tam uresničiti nobene ture, saj so hribi strmi in primerni za bolj stabilne razmere. S severa Kagna pelje trajekt na Arnoyo, ta dan je bilo že tistih 20 minut vožnje zanimivih ob lepih razgledih vse naokoli. Na Arnoyi je veliko mikavnih tur, zaradi povišane nevarnosti plazov smo se odločili za najbolj zanesljivo na jugozahodnem robu otoka. Do tja je še kakšne pol ure vožnje po čedalje slabši in delno zasneženi cesti do zadnjega naselja Akkarvik. V vasi ni bilo videti nikogar, na hribu pred nami tudi ne.

Na vrhu Trolltindena je že od daleč videti ogromen stolp, do gor pelje tudi servisna cesta, ki pa je bila še globoko pod snegom. Vzpon ni nič posebnega: iz vasi zlagoma navzgor in okoli roba na obsežno JZ pobočje, ki ga ni in ni konec. Razgledi so bili ta dan fantastični, vendar se zaradi polarnega mraza in vetra na vrhu nismo dolgo obotavljali. Veter je tudi ustvaril spremenljivo snežno podlago in vrhnji del je bil nekoliko slabši za smučanje. Nižje je bilo po kompaktni trdi kloži precej bolje in smo nadaljevali do nekega roba, od koder smo se povzpeli še enkrat do predvrha v grebenu. Tudi drugi spust je bil lep, sledi prečenje okoli roba in v mehkem snegu nazaj do izhodišča. Tudi vožnja nazaj nam ni bila odveč, saj smo si ves čas lahko ogledovali zanimive cilje za prihodnjič.

30.4.: Predvrh Steinfjellet cca 860m

Ta dan se zjutraj nismo obirali, saj je bilo že napovedano poslabšanje. Tudi izhodišče je blizu, tokrat nekoliko v notranjosti, v dolini Rotsundelvdalen. Najprej skoz gozd, nad njim se pokaže širok hrbet, ki ne izgleda posebno daleč, a videz vara. Vrh ni posebno izrazit in je v bistvu predvrh Steinfjelleta, ki pa je bolj strm. Smučišče je precej obsežno, direktno z vrha bolj strmo, ob grebenu malo manj, hrib pa je bil ta dan samo naš. Prvi spust je bil odličen, zgoraj v mehkem snegu, spodaj v ravno prav zmehčanem na trdi podlagi med redkimi drevesi. Na začetku gozda smo se tako zaustavili in šli še enkrat gor. Vmes se je že pooblačilo, ampak med spustom smo imeli še sonce in tudi v drugo uživali, tako da niti težji sneg spodaj v gozdu ni pokvaril vtisa.

1.5.: Sorbmegaisa – južni vrh 1271m

Lepega vremena je bilo konec, a še vedno ni bilo preslabo za na turo, saj so bile sredi dneva napovedane delne razjasnitve. Parkirali smo ob cesti, kjer je bil že en avto in sledi predhodnikov. V spodnjem delu je gozd sicer precej strm in zaraščen, nad gozdom smo prišli na širok in razgiban plato, vreme pa je bilo sivo in težko. Brez posebnega navdušenja smo nadaljevali, čedalje bolj na slepo: sledi predhodnikov je zasul veter, difuzna svetloba pa nam je vzela vsak občutek o terenu. Kljub temu smo uspešno pridobivali višino in držali pravo smer do grebena. Ker je bila vidljivost nekoliko boljša, smo nadaljevali še daleč naprej do vrha.

Vztrajnost je bila nagrajena z odlično smuko v povsem solidni vidljivosti do platoja, ki se med spustom začuda ni izkazal za tako razgibanega in smo se ves čas lepo spuščali. Nad gozdom se je pojavil zelo moker sneg, skozi gozd pa je šlo nad pričakovanji prav lepo po utrjeni smučini mimo vseh ovir. Na koncu smo bili tako prav navdušeni nad turo, saj smo kljub slabemu vremenu dosegli visok vrh in uživali v dobri smuki. A spodaj se je že občutila odjuga in naslednji dan je deževalo, tako da smo ostali doma.

3.5.: Storhaugen – tik pod grebenom cca 980m

Dež se je ponoči spremenil v sneg tudi ob morju in dopoldne smo že nestrpno čakali izboljšanje vremena, ki pa je bilo zelo kratko. Zato smo se odločili za že znano turo iz lanskega leta na lep in nezahteven vrh nad Djupvikom. Med vzponom je začelo spet snežiti, nato se je pokazalo sonce, a višje se je spet zaprlo in čedalje močneje snežilo. Zato smo se tik pod grebenom v zavetrju odločili za obrat, dokler še lahko sledimo našim sledem nazaj. Smuka bi lahko bila odlična v okoli 20-30 cm pršiča, a zaradi slabe vidljivosti ni bila prav sproščena. Najbolj smo bili presenečeni, da smo med spustom srečevali cele množice, medtem ko smo bili lani na isti turi v lepem dnevu skoraj sami. Spodaj se je za kratek čas delno zjasnilo, da sta Slavi in Zoran ujela vsak eno ribo za večerjo, potem pa smo hitro pobegnili na toplo, saj je bilo popoldne pravo snežno neurje.

4.5: Vrh zraven Vardfjellet 500m

V nedeljo nas je čakala pot domov, še prej pa nas je premamil svež pršič in napovedana zjasnitev v jutranjih urah. Ker v začetku maja sonce vzide že pred tretjo, smo imeli dovolj časa za turo na hišni hrib pred zajtrkom. Če smo bili prejšnji dan pol ure prezgodaj, smo se tokrat ravno prav zamudili z odstranjevanjem ledu in odkopavanjem avta, da smo vrh dosegli, ko nas je med oblaki pozdravilo sonce. Mraza resda ni pregnalo, vseeno smo bili navdušeni nad zaključkom tokratnega izleta, da smo se razmigali v pršiču pred sedenjem v avtu, na letališču in letalu.

Verjetno bomo težko doživeli ponovitev prve Norveške, ko smo imeli cel teden sonca in odličnih razmer, gotovo pa bomo še ponavljali, saj smo tudi letos dobro smučali – vmes pa seveda uživali tudi v razvajanju po turah, v nam najljubši obliki dopusta.