Po deževnem tednu smo se odpravili v višje hribe, kjer še ni odplaknilo vsega snega. V izogib hoji iz zelene doline smo si za izhodišče izbrali smučišče Mölltaler Gletscher, od koder se na koncu prav tako nabere kar nekaj vzpona. Od gondole smo se najprej spustili po progi, prekriti z nekaj svežega snega in spodaj prvič nataknili pse za vzpon na škrbino Niedere Scharte (2696 m). Z juga so cel dan pritiskali oblaki, na drugi strani grebena pa se je že kazalo modro nebo. Smučali smo proti severozahodu do izravnave kakšnih 300 metrov nižje, spust je bil prav super v malce težjem pršiču.

Malo višje smo se priključili na gaz predhodnikov iz Kolm-Saigurna po JV grebenu mimo kočice Rojacher Hütte. Nad kočo sledi prečka in strmejši prehod na vršno pobočje ter bolj lagodno naprej do ogromne koče z observatorijem prav na vrhu Sonnblicka (3106 m). Koča je bila zaprta, razen predprostora, ki ponuja zavetje in samopostrežno pijačo. Nam je bilo povsem dovolj, da smo si pred kočo privoščili kratko malico na soncu. Škoda le za omejene razglede, saj so se oblaki hitro dvigali in požirali okoliške vrhove – vključno z našim.

Ob vetru in občasnih oblakih nam vsaj med hojo ni bilo vroče, recimo da tudi sneg ni bil tako ojužen, kot bi sicer lahko bil. S soncem je bilo kmalu konec, kljub temu smo odsmučali v zadovoljivi vidljivosti, in sicer po smeri vzpona, da ne bi padli v meglo na ledeniku. Sneg je bil tudi na 3000 metrih že južen, a se je dalo čisto spodobno zavijati, kar pa ni več veljalo v spodnjem delu in izravnavo smo dosegli v dodobra mokrem aprilskem pršiču.

Za povratek smo morali seveda še tretjič natakniti pse za tistih 300 metrov vzpona do škrbine, s katere pa je bil prav v redu spust nazaj do smučišča, ki je bilo cel dan v megli. Za konec še s sedežnico gor in po mokri, razriti progi do zgornje postaje vlakca, kjer je bila prava žurka ob zaključku smučarskega dne. Dolga vožnja, draga karta in gneča na smučišču, spremenljivo vreme, moker sneg, omejeni razgledi … in na koncu smo bili prav zadovoljni s še eno lepo turo.