Na vsakih nekaj let pozabim na napore pri vzponu iz Kota in spet se pojavi želja po obisku te lepe doline. Posledice so nekako pričakovane: mešanica utrujenosti in navdušenja nad opravljeno turo v še enem krasnem pomladnem dnevu.

Ob ne posebno zgodnji uri sva se, težko otovorjena, podala snegu naproti. Ta se pojavi na običajnem mestu pri studencu, kjer ga je letos sicer bolj malo, a dovolj, da sva do tja prismučala. Na vzponu pa sva se tam le preobula v pancarje in nadaljevala peš po trdem snegu v senci Rjavine. Čez čas sva potem le stopila na smuči, čeprav sva morala še parkrat preko kakšne strmine peš. Sčasoma sva dosegla zgornja nadstropja, kjer naju je končno pozdravilo sonce – in razgledi na smučarske terene pod Triglavom. Spomin na dolg vzpon je že nadomestilo pričakovanje dolgega spusta.

Pri Staničevem domu sva se odločila za vzpon na Visoko Vrbanovo špico, s katere sva si zamislila najbolj direkten spust. Najprej pa seveda zasluženi postanek z uživanjem v razgledih na toplem soncu. Z vrha sva peljala le kratko po grebenu, nato pa strmo navzdol in preko lepih pobočij naravnost v Pekel. Razmere dokaj odlične, kakšno uro prej bi bile verjetno še boljše. Nekaj metrov navzgor in za robom spust po dolgi dolini. V zgornjem delu mehko, nižje pa sneg še ni bil povsem predelan in je bila podlaga bolj mešana (v bistvu je še prezgodaj za to turo, a kaj ko se sneg nad studencem ne bo več dolgo obdržal). Čisto na koncu sva se držala tik pod stenami, kjer je bilo še povsem pomrznjeno. Ne ravno udobno, a glede na skromno količino snega sva vsaj brez težav zmanevrirala med grmovjem in skalami do poti. Seveda sledi še nebodigatreba peš sestop, med katerim pa sva lahko že na glas razmišljala o mrzlem pivu in obilnem kosilu. Oboje je še posebno teknilo po uspešno izvedeni dolgi turi.