S prihodom pomladi se je končno začela smučarska sezona tudi na sončni strani Alp. Seveda je treba dovolj visoko, nad zelene doline in v pobeljeno visokogorje, ki v tem času ponuja najboljšo smuko.

Viševnik, 20.3.2025

Na Pokljuki v zadnjih letih sneg ni več samoumeven, uspelo pa mi je ujeti enega redkih letošnjih dni, ko sem lahko smučal z vrha Viševnika vse do parkirišča. Razmere v poznem popoldnevu niso bile dobre, ampak izlet na sonce v domačih hribih je bil nadvse blagodejen po dveh tednih sedenja v turobni dolini.

Mala in Velika Mojstrovka, 30.3.2025

Mojstrovke čedalje bolj pogosto obiskujem – Vršič je eno redkih dovolj visokih izhodišč, pa še smučarski tereni in razgledi vsakič znova navdušijo. Kljub svežemu snegu je bila cesta že splužena, le nebo je bilo še oblačno, ko sva se z Džanijem odpravila s prelaza navzgor. Razjasnitev je malo zamujala, tako da sva z Male smučala še v slabši vidljivosti, ampak odličnih razmerah. V kotanji se je začelo kazati modro nebo in sva šla še na Veliko. Tik pod vrhom sva se v megli že spraševala o smislu nadaljevanja – nato pa na vrhu dočakala hitro zjasnitev in pokazali so se lepo zasneženi vršaci Julijcev, da sva kar zijala od veselja. Kmalu zatem sva še vriskala od veselja med smučanjem. Smučati se je dalo celo na Grebencu vse do škrbine in tudi po plazu je bilo lepo mehko. Na poti domov sva bila tako že zmenjena za ponovni obisk.

Velika Mojstrovka, 3.4.2025

Po premiku ure je ob popoldnevih dovolj časa za turco pred spanjem. Pridružila se nama je še Slavi in tokrat smo šli samo na Veliko Mojstrovko, ki smo jo dosegli malo pred sončnim zahodom. Na vrhu je bilo ob vetru kar hladno, podlaga je bila zvečer trda in smučanje je bilo bolj naporno. Ampak večerni razgledi so odtehtali nekaj neudobja in poskrbeli za trden spanec.

Marmolada, 5.4.2025

Tudi v Dolomitih je bila letos slaba zima, k sreči je vsaj marca zapadlo nekaj snega. Ker se je obetal sončen dan, sem se hitro strinjal z Zoranovo idejo, da obiščeva kraljico Marmolado. V petek popoldne sva šla v Alleghe, od tam ni več daleč na prelaz Fedaia, kjer je pri opuščeni žičnici izhodišče na dobrih 2000 metrih. Snega ni v izobilju, ampak povsem dovolj, medtem ko so na drugi strani kopna južna pobočja. Vzpon po obsežnih severnih pobočjih se začne takoj z izhodišča in dokaj enakomerna strmina ne popušča, tako da sva hitro pridobivala višino. Sicer sva ciljala na glavni vrh (Punta Penia), vendar je bil v strmem prehodu kopen skok – na drugi strani pa so vabila neskončna pobočja ledenika. Saj ne bo težko priti še kdaj, Marmolada ponuja obilo možnosti.

Tokrat sva torej zaključila na nekem vrhu v grebenu (cca 3250 m), nedaleč od gondole, ki sicer nekoliko kvari gorsko idilo, a kaj bi se pritoževal na sončen dan v Dolomitih. Mraz in veter sta naju sčasoma pregnala, da sva se pognala navzdol. Na ledeniku je bil pršič na občasno rahlo moteči podlagi, nižje bolj trdo, v splošnem pa vse do avta prav dobra smuka. Le prehitro je bilo konec, saj je vseeno kar nekaj vožnje za samo en hrib … Zato tudi nisva hitela nazaj in sva še nekaj časa uživala v izvensezonsko mirnih Dolomitih.

Križ, 6.4.2025

Vsakič, ko se peljem mimo Mojstrane, pogledujem proti Križu in Stenarju, tudi letos sta me premamila k obisku. V Vratih sem bil šele nekaj pred deseto, saj je bilo ponoči oblačno, napovedana pa je bila občutna ohladitev in mrzel veter. Sneg se pojavi na običajnem mestu, čeprav ga na strmini pri potoku ni veliko. Višje ga je dovolj še za nekaj časa in vzpon je bil prav lep v zimski pokrajini, ko se je začelo jasniti in so se odpirali pogledi. Podlaga je bila trda, a srenačev nisem rabil, zgoraj pa sploh ni bilo posebnega mraza ali hudega vetra, tako da sem šel peš še do vrha in se nato v miru pripravil na smuko. Sneg se zgoraj ni kaj dosti zmehčal, z iskanjem gladke podlage se je vseeno lepo zavijalo. Slabše je bilo na spodnji strmini, kjer je bila nekakšna mešanica gnilca in skorje. Vseeno je šlo brez težav do potoka in po kopni poti v dolino. Ugotavljam pa, da sem bil na Križu natanko 6.4.2024, takrat v zelo vročem dnevu. Enkrat torej premehko, drugič pretrdo – pa vsakič prelepo!