Čedalje bolj pogoste slabe zime v domačih hribih imajo vendarle lahko tudi kakšno dobro plat: namreč, priložnost za spoznavanje novih krajev. Severna Makedonija je vsekakor obiska vredna dežela, posebno ob udobni in časovno (ter cenovno) učinkoviti letalski povezavi Ljubljana – Skopje. Odločitev za podaljšani vikend na jugu je padla spontano in rezultat je bil nadvse uspešen: 4 sončni dnevi smučanja in vsaj bežen vtis o Makedoniji, njenih ljudeh, lepotah in dobrotah.

V četrtek dopoldne sva bila še v službi, zvečer pa že v stari čaršiji v Skopju na večerji. Sprehodila sva se po simpatičnih uličicah starega mesta, čez srednjeveški kamen most na južni breg reke Vardar, kjer stojijo impozantni spomeniki Filipu II in Aleksandru. Nato sva se zapeljala v mesto Tetovo, kjer sva bila nastanjena – kar se je izkazalo za posrečeno izbiro z vidika možnih izhodišč v okolici.

2. dan: Sin vrv 2550 m – Karabunar 2600 m – Bakardan 2700 m

Tetovo leži v dolini, prav iz središča mesta pa pelje cesta do Popove Šapke, ki slovi še iz časov jugoslovanskega monopolyja. Preseneti sicer moderna šestsedežnica, ostale žičnice so pač kakršne so bile nekoč. Za nas je predvsem zanimivo kot izhodišče na 1700 metrih. Ker nisva poznala razmer, sva si za prvi dan zadala bolj pohodno in ogledno turo, kjer sva tudi spoznala razsežnost Šar planine. Ni čudno, da so v zadnjih letih aktualni prevozi z ratraki, ki olajšajo dostope do bolj oddaljenih vrhov.

Vzporedno s smučiščem sva se dvignila nad oblake in odprl se je pogled na širna bela pobočja pred nama. Ciljala sva sicer Titov vrv (2747 m), najvišji vrh Šar planine, a naju je povleklo na greben, ki ni zahteven, je pa precej dolg – na tako lep dan seveda tudi precej razgleden. V drugem delu je šlo lažje peš, zaključila pa sva na Bakardanu, saj naju je tudi med smučanjem čakalo kar nekaj prečenja nazaj in še začela sva precej pozno zaradi jutranje oblačnosti.

Z vrha na jug je šlo prav lepo, nižje po osojnih pobočjih bolj ali manj trdo, marsikje še dodatno zaradi zvoženih terenov. Tudi tam namreč že nekaj časa ni snežilo, prave pomladi pa vseeno še ni bilo. Kljub dolgemu vzponu in bolj naporni smuki, vključno s krajšim vzponom nazaj do smučišča, sva bila zadovoljna s prvim dnem. V naslednjih sva se tako usmerila na prisojne strani in razmerje med napori in užitki se je ustrezno popravilo.

3. dan: Šeremetica 2310 m

Najin izlet je bil v več pogledih nekoliko raziskovalen, kar vedno doda svojevrsten čar. Ta dan sva se zapeljala v dolino Lešnice, severno od Popove Šapke. Izhodišča so tu nižja in snega je manj, vendar je dolina lepa, samotna in ima nekaj vasic, ki se zde kot na koncu sveta. V teh krajih se hitro odvadiš nepotrebnega sekiranja: ko nama je tam sredi ničesar spustila guma, se je ravno pripeljal mimo domačin, ki mi sploh ni pustil niti pomagati pri menjavi kolesa, medtem ko je veselo klepetal in nama za konec dal napotke za turo. Takšna in podobne izkušnje ti dajo misliti o našem življenju, polnemu preobilja in egoizma.

Izhodišče je bila vas Veshala na okoli 1200 m, kjer snega ni. Je pa zelo strma cesta, ki se za pokopališčem spremeni v kolovoz in 200 metrov višje pripelje na manjšo planoto, do koder sva prismučala. Na vzponu pa sva kratek čas še nadaljevala peš in nato na smučeh, ves čas preko JV pobočja do vrha Šeremetice. Nikjer nikogar, tišina in mir, vse naokoli hribi – takšnega razkošja v Alpah nismo več vajeni. Spust v ravno prav zmehčanem srencu je bil odličen, zato sva nadaljevala nižje na jug. Ponovno kakih 250 m navzgor in po smeri vzpona v prav tako dobrih razmerah do gozda ter z nekaj iskanja prehodov do konca snega. Dobrih 10 min peš sestopa je ob navdušenju nad lepo turo komaj omembe vrednih.

4. dan: Ezerski vrv / Maja e Liqenit 2480 m (?)

Po uspešni turi sva se naslednji dan ponovno zapeljala v isto dolino in parkirala v zadnji vasi Bozovce (1300 m). Ko sva si malce oddahnila od vožnje po tistih ozkih in strmih cestah, sva spet peš zagrizla v klanec in za robom dosegla planoto na južni strani Šeremetice. Prečila sva proti zahodu, nato pa končno bolj strmo navzgor in kar hitro dosegla Jezerski vrh, ki ima na vseh kartah višino 2604 m, čeprav je dejansko bistveno nižji. Že tako je dolga tura, saj so ti hribi precej prostrani.

Med vzponom sva bila nekoliko v dvomih, a po malce pretrdem vršnem pobočju se teren prevesi in sva spet uživala v odličnih pomladanskih razmerah. Vredno ponovitve, zato sva se še enkrat povzpela do roba in našla še lepšo linijo spusta. Tudi nižje je šlo lepo, ves čas v prečenju nazaj do zadnjega snega in peš v dolino.

5. dan: Anteni 2531 m

Za konec sva se spet zapeljala na Popovo Šapko, kjer nama je bil prvi del vzpona že poznan, začel je pihati mrzel veter, sneg je bil trd, veliko pobočij je bilo že presmučanih … Skratka, med vzponom je motivacija nekam zaostajala, kljub še vedno sončnim razgledom. Tokratna tura je bila krajša in že kmalu sva bila na vrhu – za robom pa se je odprlo lepo južno pobočje, ki naju je spet navdušilo, da sva se spustila do izravnave in se od tam v kratkem vzponu dvignila do smučišča. Zaključila sva po široki in skoraj prazni progi do sončne terase na dnu. Na koncu torej nadvse uspešne ture, še nekaj vrhov v okolici pa ostaja za skomin.

Ker sva zaključila bolj zgodaj, sva imela čas za sprehod po mestu, ki nama je po nekaj dneh že postalo domače. Zanimiva je šarena džamija ter okoliške ulice, polne trgovinic in restavracij. Zadnji dan sva se zjutraj zapeljala nazaj v Skopje, si privoščila zajtrk v stari čaršiji in do kosila sva bila že doma. Kratek, a doživetij poln izlet.