Letos imamo dosti sonca, posledično bolj malo snega. Kljub tako stabilnemu vremenu je sredi tedna na severu zapadlo nekaj snega in ker je Jero v četrtek pošiljal sumljivo lepe slike, smo se šli v soboto prepričat na lastne oči. Vtis med vožnjo ni bil ravno obetaven, v dolini Zederhaus je snega še vedno bolj za okras, vrhovi pa spihani do skal. K sreči je do planine Bartlam cesta, ki je dovolj zasnežena – in se k sreči tudi lepo vzpenja, da smo se ogreli v tistem zamrzovalniku v ozki dolini.

Na izhodišču smo sicer srečali večjo skupino Avstrijcev, ki pa smo ji hitro ušli in se tako znašli na samotni planini s pogledom na širna nedotaknjena pobočja nad nami. No, pogled ni bil preveč idiličen, saj je bil veter neprestano na delu. Preko prostrane krnice smo se dvignili do prehoda na greben, zadnjih 20 metrov je šlo zaradi strmine lažje peš. Na grebenu je snega le toliko, da smo do vrha prišli na smučeh. Barleitenkopf (2431m) je precej neizrazit vrh, sploh ko gledaš sosednji Felskarspitze in nad njim mogočni Weißeck (2711m). Naprej zaradi pomanjkanja snega ni bilo smiselno, zato smo poiskali prehod v kuloar, ki smo si ga ogledali med vzponom. Nekaj metrov strmega spusta, nato pa odlična smuka v pršiču, nižje prečno v desno do krnice in po kanalih v super razmerah vse do bolj globokega grabna, iz katerega smo izstopili med macesni in po lepih posekah uživaško vse do planine. Razen nekaj kratkih odsekov rahle skorje smo torej ujeli zares dobre razmere vse od vrha, sledil je le še spust po cesti nazaj v ledeno mrzlo dolino.

V nedeljo sem šel pogledat v Poden, ker se moja trma ni pustila prepričati, da je verjetno premalo snega za smučanje s Svačice – če ne greš pogledat, ne veš. Poden namreč pogosto preseneti in res je bilo v dolini lepo zimsko, tudi višje je snega dovolj do sedla. Podcenil sem samo količino ruševja spodaj, saj je bilo ob prejšnjih obiskih vedno pod snegom. No, tudi z vrha ni smučljivo zaradi ruševja, s sedla je zgoraj spihano in trdo, v osrednjem delu potem nekaj svežega na trdi podlagi. Spodaj pa sem nekako zmanevriral do grmovja, nato pa 5 minut peš prečil do ceste in po njej do avta. Zdaj vsaj vem, da je pogojno izvedljivo, gotovo pa ne priporočljivo. Vseeno je lepo v domačih hribih (in predvsem nad domačo meglo!).