Kratek povzetek začetkov smučarske sezone, ki je tudi tokrat v znamenju iskanja zime. Očitno je to že postala nova normalnost za smučarske navdušence – saj če imamo na ta račun priložnosti za odkrivanje novih krajev, ni nujno vse slabo.

Začeli smo vseeno s preverjenimi cilji. Trinajstega decembra smo se z Blažem in Jerotom zapeljali na Solnograško in takoj za tunelom smo se znašli v pravi zimi: konkreten mraz, brezhibno nebo in – sveže zasnežena pokrajina! V resnici je bilo snega precej malo, vendar dovolj za lepo turo na Schilcheck. Predvsem je bilo tudi zelo malo obiska in posledično še dovolj celca. Smuka je bila tako nad pričakovanji, le pobočje nad planino Ranstlalm je bilo bolj kočljivo. A tudi to smo uspešno zvozili in bili prav zadovoljni s prvo turo.

Prespali smo v Altenmarktu in se naslednji dan zapeljali čez Obertauern, kjer je bilo snega celo nekaj manj. Že zjutraj se je začela nabirati visoka oblačnost, zato smo šli na krajšo turo na Sichelwand. Tudi tu je bilo zelo malo ljudi, večina je šla na Grosse Kesselspitze, kjer nam je zgledalo premalo zasneženo. Mi pa smo zaključili kakšnih 20 metrov pod vrhom, na robu ruševja. Spust po pršičastih travnikih je bil še boljši kot prejšnji dan, in tudi spodaj po cesti smo se udobno pripeljali do avta.

Naslednji vikend sva se z Džanijem spet zapeljala v Avstrijo, čeprav je zapadlo precej manj snega od (sicer optimističnih) napovedi. Zederhaus je bila slaba izbira, saj je bilo na tej strani tunela snega zelo malo – vseeno dovolj, da sva prismučala do avta. Povrhu sem ob poti dobil idejo, da greva na Aignerhöhe po ovinku čez Gebreinspitze, brez da bi doma preveril ali osvežil spomin (ta krog smo pred leti namreč že prehodili, takrat v megli, zato je bil tudi spomin nejasen). Zdaj vsaj vem, da gre predvsem za dolg ovinek, kjer je sicer možno smučati z Labspitze ali Gebreinspitze, vendar je spust z obeh bolj kratek. Ker je bilo zgoraj tudi precej spihano, sva kar nadaljevala do grebena Aignerhöhe in zaključila nekoliko višje (bolj severno) kot običajno. Zgoraj je bilo spihano skoraj do tal, nižje sva le našla za nekaj lepih zavojev napihanega in po nekaj prečenja še lepo pršičasto čistino. Razen tega bolj razočaranje, je bil pa vsaj trening za kondicijo v lepem vremenu in samotnih kotičkih.

Čez praznike sem šel na obisk v Davos. Po treh dneh sneženja je bila vožnja tudi izvidnica – žal je bil glavni zaključek razočaranje. Še največ snega je bilo spet na Salzburškem, še bolj obetavno je bilo videti pod Arlbergom, na Tirolskem pa precejšnja žalost. Tudi v Davosu je zapadlo manj snega od napovedi, je bilo pa vsaj vse dni sončno in čudovito. Tako smo se dodobra nasmučali, sploh ob Renejevi kondiciji, in se naužili lepih razgledov.

Takoj po vrnitvi iz Švice smo se čez noč zmenili za izlet v Bosno, kjer je trenutno več snega kot v vseh Alpah. Seveda so smučarske možnosti slabše kot v Švici, ampak tako smo vsaj doživeli pravo zimsko idilo. Do našega odhoda so bile ceste že normalno prevozne, čeprav je pot v vsakem primeru daljša kot računaš ob načrtovanju. Obiskali smo (meni do takrat neznano) planino Vlašić, ki se dviga nad Travnikom v osrednji Bosni. Smučišče je zelo majhno, proge dokaj položne, vendar široke in relativno prazne, tako da smo se vseeno tudi nasmučali. Občasno je bila le gneča na vlečnicah, kar je bilo sploh ob slabšem smučarskem znanju večine obiskovalcev in neurejenosti vrst lahko precej zabavno (ali pa stresno, odvisno kako vzameš). Presenečeni smo bili nad številom hotelov in počitniških hiš, vtis je bil kot bi bili v kakšnem resortu v Franciji, saj je tudi smučarska proga speljana skozi center kraja (tam je smučišče hkrati promenada s stojnicami, sprehajalci, sankači itd.). Obilica snega, še vedno sončno vreme, dobra hrana in sproščeno vzdušje so bili recept za lep dopust.

Kraj leži na okoli 1200 metrih, smučišče sega do okoli 1500 m. Pogorje pa je precej bolj obširno, zato smo šli v prvih dveh dneh tudi na turno. Po dopoldanski smuki po progah, sva šla z Blažem na najbližji vrh Pavo (1807 m). Bila sva že precej pozna, vendar do tja ni daleč. Z vrha smučišča kratek spust skozi gozd do večje jase, kjer je izrazito mrazišče, nato pa malce naokoli in z juga na vrh. Žal sva bila kakšnih 10 minut prepozna za sončni zahod z vrha, vseeno je bila pokrajina v večernih barvah skorajda čarobna. Še v dobri svetlobi sva smučala na SZ po lepem pobočju, kjer sva med smrekami našla nekaj pršiča. Tam so bile tudi edine sledi dveh smučarjev, sicer je bilo drugod po planoti precej zvoženo od motornih sani. Prednost je bila, da sva se lahko iz mrazišča povzpela peš nazaj do smučišča po utrjenih sledeh, za konec pa še nočni spust po progi do apartmaja.

Drugi dan sva šla z Mojco na najvišji vrh Vlašićke planine, Paljenik (1933 m). Tura je skoraj bolj pohodna kot smučarska, saj je vrh sredi obširne planote, hkrati pa je daleč najvišji v širši okolici in ponuja razgled na dobršen del Bosne. Tokrat sva prečila pod vrhom Pavo in med kotanjami ter grebeni dosegla vrh, na katerem je cel kompleks oddajnikov, podzemnih zgradb in nekaj stavb. Tu je bil vojaški center že med drugo svetovno vojno in tudi v zadnji vojni. Na vrhu sva počakala sončni zahod, nato pa odsmučala na SZ po širokem kuloarju, kjer je bil večinoma suh zbit sneg, kar je bilo bolje od pričakovanj ob pogledu na spihana vršna pobočja. Smuka žal ne traja dolgo, saj se kmalu izteče v kotanjo, iz katere je okoli 20 metrov vzpona na sedlo pod vrhom Čavo. Spet kratek spust in nekaj metrov do sedla pod vrhom Pavo. Najbolje bi bilo po grebenu do vrha (cca 10-15 min) in po enaki smeri kot prejšnji dan. Vendar bi naju tako že na vrhu ujela tema, zato sva se spustila prečno naokoli in nižje spet iskala pršič med smrekami do mrazišča ter enako do smučišča.

Dosti več možnosti za turno niti ni, za pohode pa gotovo. Še en sončen (a čedalje bolj vetroven) dan smo tako preživeli na smučišču, nato pa naslednji dan v sneženju zapustili Bosno in spet čakamo, upamo na zimo tudi doma.