Himalaja … brez dvoma večna privlačnost za vse ljubitelje gora. In ideja, da 14 dni samo hodiš tam med najvišjimi vrhovi na Svetu je za hribovske duše huda skušnjava. Tokratna priložnost je nastopila ob 20. obletnici našega društva in jubilejna odprava je bila zastavljena za čim širši krog udeležencev – temu primeren je bil tudi številčen odziv. Moja dilema je bila, da bom Nepal obiskal že tretjič, cilj pa je bil Everest base camp (EBC), daleč najbolj obljuden treking v tej zibelki trekingov. Razrešitev dileme je šla v smeri, da me gneča vsekakor odbija, vendar da običajno takšne destinacije niso tako zelo priljubljene brez razloga. Ob načrtovanem dodatku, to je nadaljevanju treka čez dva prelaza in povratku po krožni poti, je bila odločitev sprejeta še preden sem si jo zares ozavestil.

Na pot se nas je odpravilo kar 28, pridružilo se nam je še 14 nosačev in 6 vodnikov, tako da smo tudi sami prispevali k gneči. Verjetno pa zato niti ni bila tako moteča hoja ob skoraj neprestanem srečevanju drugih pohodnikov, nosačev, tovornih živali, vsaj na glavni trasi do EBC. Poleg tega seveda ni bilo nikoli dolgčas ob tako pestri družbi. Predvsem pa lahko zdaj potrdim, da je priljubljenost treka utemeljena: pokrajina je čudovita, pot vodi skozi gozdove, pisane vasi z lepo obdelanimi polji, nato preide v visokogorje in na mogočne ledenike, stisnjene med veličastne vrhove, ki silijo v temno modro nebo … ter preko visokih prelazov spet v vedno bolj zelene doline in nazaj v tople in bolj priljudne kraje, kjer se malenkostna udobja zdijo pravo razkošje. Ja, treking je veliko več kot zgolj hoja.

1. dan: Ramechap – Lukla 2840m – Phakding 2610m

Ena večjih neprijetnosti je bila pot do izhodišča treka v Lukli. Če smo prejšnjič leteli iz Katmanduja, so nas tokrat prestavili na “letališče” v Ramechap. Če zanemarim dolg let preko Dubaja – z nepričakovanim ovinkom in začasnim, še vedno nepojasnjenim pristankom v Indiji (!?) – , se je vožnja iz Katmanduja do Ramechapa izkazala za morda najtežji preizkus potovanja. Že tako smo v Katmandu zaradi zamude neprespani prispeli šele dopoldne, nato pa smo se še isti dan, namesto počitka in spanja v hotelu, ob 21h odpeljali naprej. Običajno naj bi bilo vožnje do letališča 3-4 ure, vendar je letošnji monsun uničil del glavne ceste po dolini, zato smo šli po obvozu čez hribe (!). Začetek je bil še sprejemljiv po sicer ovinkasti, a asfaltirani cesti, ki je postajala vse manj vredna naziva ceste – za nekatere odseke niti ne verjamem, da naj bi bili temu namenjeni. Morda bolje, da ne vemo kje smo se vozili, saj smo v temi in polbudnem stanju zavesti le občasno zaznali okolico, ki pa smo jo ob nenehnem premetavanju še kako občutili.

Po osmih urah vožnje (beri: trpljenja) smo se še v mraku opotekli na plano pred “letališčem” v Ramechapu. Po več urah čakanja, tehtanja prtljage, “varnostnega pregleda” (haha) in še nekaj čakanja, smo končno poleteli proti Lukli, zaradi velikosti skupine s tremi letali. V Lukli smo se spet vsi zbrali in se končno prebudili iz potovalne otopelosti. No, zaradi dveh neprespanih noči smo bili še vedno malce majavi, ko smo pričeli s hojo. Ker nas je čakalo 14 dni hoje z vzpenjanjem vedno višje, je bil tako natrpan urnik preveč naporen. Gotovo bi bilo lažje z vsaj dnevom rezerve v Katmanduju, tako na začetku kot na koncu. K sreči se nam je sicer vse lepo izšlo, vendar to nikakor ni priporočljivo in pri načrtovanju je skoraj nujno računati vsaj polne tri tedne (21-23 dni) za celotno pot (mi smo imeli vsega 18 dni).

Skratka, začeli smo s hojo, ki je postala naša stalnica v naslednjih dveh tednih. Čeprav je izhodišče “le” na 2800 m, je bil prvi dan že namenjen postopni aklimatizaciji in takoj smo privzeli moto bistare, bistare: počasi, počasi. Na tem odseku smo se sicer spustili do okoli 200 metrov nižje vasice Phakding, vendar smo kmalu spoznali, da v Himalaji ni ravnin in pot nikoli ne gre samo gor, oziroma samo dol. Kljub temu prvi dan ni bil naporen – povrhu smo bili nastanjeni v pravem hotelu, s kopalnico in tušem v sobi! Takšnega razkošja res nisem pričakoval. Vsekakor je prijalo, še bolj pa je prijal dolg in krepčilen spanec …

2. dan: Phakding 2610m – Namche Bazaar 3440m

Vsakodnevna rutina je bila povsem preprosta: po zajtrku nekaj ur hoje, postanek za kosilo v eni od restavracij ob poti, še nekaj ur hoje do dnevnega cilja, prosto do večerje, kasneje pa tarok/klepet/ipd. ter zgodaj spat. Dober način za odklop in miselni počitek. A vseeno je bilo tudi naporno, kljub pomoči nosačev ter širokim in povsem nezahtevnim potem, saj smo vendarle vsak dan hodili, glavni izziv pa je seveda višina.

Prve dni višina še ni bila težava, smo se pa morali zadrževati, da se nismo preveč naprezali in smo čim več pili, da bi telesom olajšali aklimatizacijo. Ta dan smo imeli kar precej vzpona (sploh zaradi vseh vmesnih spustov!), ampak bili smo dobro naspani in polni pričakovanj ter navdušenja nad okolico. Dolina je v tem spodnjem delu precej poseljena in manjši ali večji zaselki si sledijo skoraj nepretrgoma, vmes pa obdelana polja in lepo urejeni vrtički. Življenje tu gotovo ni lahko, a domačini so delavni in stalno zaposleni – če ne drugega v dolgih zimskih dneh s klesanjem molitev v skale, saj so nas ob poti ves čas spremljale molilne zastavice, molilni mlinčki, pobarvane skale, gomile kamnov z molitvami, stupe in občasni samostani. In seveda: z vzpenjanjem po dolini so se začeli odpirati razgledi na prve visoke vrhove …

Cilj tega dne je bila “glavna vas” pokrajine Khumbu, Namche Bazaar, ki leži v strmem pobočju visoko nad sotočjem dveh velikih rek, Dudh Kosi in Bhote Kosi. V Namcheju smo predzadnji dan tudi sklenili krog in se ponovno vsi zbrali pred povratkom v Luklo. Na začetku pa smo tu prespali dve noči, kar je bilo nujno za aklimatizacijo, saj smo spali kar 800 metrov višje kot prvo noč. V vsakem primeru je bilo dobro imeti nekaj časa za počitek, posebno v tako prijetnem in živahnem mestecu.

3. dan: Namche 3440m – Khumjung 3790m – Namche 3440m

Dan počitka je bil seveda namenjen aktivni aklimatizaciji in v resnici smo opravili kar dolgo krožno turo z nemalo vzpona. Kot (skoraj) vsak dan smo se zbudili v povsem jasno jutro in šele zares opazili okolico, ki je bila ob prihodu že skrita v oblakih, ki so se kot (skoraj) vsak dan popoldne nabrali z juga. Celo mesto je zgrajeno v strmem pobočju, tako da so vse ulice pravzaprav same stopnice. Nad mestom smo najprej obiskali spominski park Tenzinga Norgaya. Poleg je tudi muzej, ki pa ga nismo zares zaznali, saj stoji na razgledni točki, s katere se v daljavi pokažejo Everest (za grebenom Nuptseja), Lotse in Ama Dablam.

Po naslajanju nad razgledi smo nadaljevali z vzponom in višje razglednim prečenjem visoko nad dolino reke Dudh Kosi, po kateri bomo hodili v naslednjih dneh. Čez čas smo dosegli obsežen plato, kjer stoji največja vas te doline, Khumjung. Lepo urejene hiše so obdane s polji, nad vasjo pa se dviga sveta gora Khumbila (5761 m). Obiskali smo samostan, kjer nas je sprejel nek menih in nam razkazal prostore – ob tem pa smo izvedeli, da ni nihče drug kot sin Ang Phuja (ki se je ponesrečil ob sestopu z Everesta na Jugoslovanski odpravi 1979). Svet je res majhen. Po kosilu smo imeli še nekaj hoje nazaj v Namche in dneva je bilo kar prehitro konec.

4. dan: Namche 3440m – Deboche 3820m

Nov dan, nova etapa. Velik del poti smo hodili prečno po pobočju, ves čas s pogledom na neverjetno atraktivni Ama Dablam pred nami. Po nekaj urah se pot strmo spusti vse do reke, kjer smo imeli pred prečkanjem kosilo. Na drugi strani reke sledi dolg vzpon po strmem pobočju, a hoja ni preveč naporna. Poti so namreč večinoma precej široke, pogosto tlakovane in s stopnicami, kar je sicer razumljivo, saj gre za edine povezave med vasmi, po katerih domačini vse nosijo in tovorijo z živalmi – poleg seveda vsega turističnega prometa.

Na vrhu vzpona na grebenu stoji samostan Tengboche (3860m). Gre za največji in najpomembnejši samostan v Khumbuju, ki pa razen tega niti ni bistveno drugačen od tistega v Khumjungu. Nato spet nekaj spusta skozi lep rododendronov gozd in bolj zložno navzgor do manjšega zaselka Deboche, kjer smo se nastanili v enem od lodžev.

5. dan: Deboche 3820m – Dingboche 4410m

Nadaljevali smo po dolini zložno navzgor, tik pod Ama Dablamom, ki je dobival novo podobo, tako da hoja ni bila dolgočasna. Vasi so tu čedalje bolj redke, pokrajina pa se je začela spreminjati, ko smo počasi prišli nad gozdno mejo in je okolje postalo bolj gorsko. Po kosilu smo dosegli sotočje z reko Imja Khola in za par dni zapustili glavno dolino. Na začetku te stranske doline smo dosegli zadnjo stalno naseljeno vas Dingboche, kjer smo imeli ponovno dve nočitvi za aklimatizacijo.

6. dan: Dingboche – Nangkartshang 5090m

Še en dan počitka, ko nismo počivali. Žal se je tu že poznal (pre)hiter dvig na višino in nekaj jih je ostalo v lodžu, naslednji dan je moral en v Katmandu, štirje pa so se spustili nižje in smo se srečali čez nekaj dni v Gokyu. Ostali pa smo zagrizli v strmino takoj nad vasjo z namenom priti čim višje, dokler bo pač šlo. Ker je pri aklimatizaciji pomemben počitek, bi bilo sicer bolje ne pretiravati, sploh ob našem natrpanem urniku v naslednjih dneh. A vseeno smo v zelo počasnem tempu brez posebnih težav prišli vse do vrha te sicer zgolj stranske rame v še precej višjem grebenu. Za tem grebenom leži prelaz Kongma La 5535m, eden od treh na “Three passes trek”. Za ta trek smo imeli nekaj dni premalo časa, tako da smo opravili nekakšno kombinacijo EBC + dva prelaza. A tudi do tja je še daleč. Vsekakor pa smo bili nadvse zadovoljni z doseženim, saj je s te nepomembne stranske rame nekega nepomembnega stranskega grebena izredno lep razgled, predvsem na bližnji Ama Dablam pa vse do Makaluja in številnih drugih. Še dodatna nagrada je bila klobasa, ki jo je na vrhu narezal Urbanovc ob svojem jubileju, popoldne pa smo v eni od kavarn nazdravili s čajem, nekateri celo s kokakolo.

7. dan: Dingboche 4410m – Lobuche 4910m

Ta dan nas ni čakalo veliko hoje, a na takšni višini je bilo že to precej. Sploh jaz sem imel naporen dan, saj sem slabo spal in sem bil brez energije, malo me je bolela glava, malo grlo, skratka dajala me je višina. Mislim, da smo vsi imeli kakšen tak dan. Jaz sem bil po popoldanskem spancu do večerje že malce boljši in naslednji dan že kar spodoben. Se mi je zdelo, da smo prejšnji dan pretiravali z vzponom, ampak mi ni bilo žal za krasne razglede. In za klobaso, da smo malo popestrili dieto riža ali krompirja z zelenjavo. Sem se občasno vprašal, ali je bolj naporna višina ali tako skromna hrana. Saj večinoma je bilo okusno in seveda zdravo (lokalno), a po 14 dneh hoje so bile tudi domače salame in klobase komaj zadostno dopolnilo energije. Džani je to dobro opisal: pri treh dnevnih obrokih sicer nismo bili lačni, siti pa tudi ne.

Aja, dnevni treking? Preko manjšega grebena smo se vrnili do glavne doline in po lepi pokrajini v zložnem vzponu nadaljevali do morene ledenika Khumbu, ki se vije izpod samega Everesta. Ledenika ta dan še nismo videli, saj je Lobuche stisnjen pod ogromno moreno. Tu smo bili seveda že daleč od poseljenih krajev, naselja so zgolj še skupki nekaj lodžev, ki v sezoni sprejemajo pohodnike. Temu primerno je padel tudi nivo udobja, a mrzlih sob, skromne hrane in pomanjkljive higiene smo se v resnici že privadili.

8. dan: Lobuche 4910m – EBC 5364m – Gorakshep 5140m

Pred nami je bil dolg in naporen dan – zaradi višine in tudi zaradi razsežnosti: ko hodiš po stopalih velikanov, je pač vse ogromno. Hkrati je bil to le prvi od treh zaporednih dolgih in napornih dni – še dodaten razlog, da bi bilo pametno nameniti nekaj več časa za aklimatizacijo. Praktično cel dan smo hodili po stranski moreni ledenika Khumbu, vzpon je bil zelo blag, razdalja varljivo neizmerna. No, vendarle smo se očitno bližali koncu doline in nad nami so se dvigale stene in viseči ledeniki, na levi izraziti Pumori, na desni impozantni Nuptse. Lepo se je videlo sedlo Lho la in Zahodna rama, kjer poteka Jugoslovanska smer iz leta 1979, ter seveda spodnji del Ledenega slapu, kjer poteka normalna smer. Vrh Everesta je zgolj majhna črna piramida nekje v ozadju. Everest base camp je kup šodra na ledeniku, pa kljub temu predstavlja cilj številnim pohodnikom. Tu je zelo primerna misel, da je cilj pot, saj je pohod iz zelenih dolin do vznožja najvišjih vrhov poln raznolikosti in lepot. Po opravljenem fotografiranju smo se vrnili po isti poti do zadnjega zaselka lodžev, kjer smo se sicer že na poti gor ustavili na kosilu, po večerji pa kar hitro pobegnili v tople spalke.

9. dan: Gorakshep 5140m – Kala Patthar 5643m – Dzongla 4830m

Če smo bili prejšnji dan na kupu šodra sredi ledenika, smo šli zdaj še na (velik) kup šodra nad Gorakshepom, s katerega je razgled neprimerno bolj razsežen. Na kartah in opisih se še vedno običajno navaja višina 5550m, čeprav novejše meritve kažejo skoraj 100 metrov višje – še dobro, da tega nismo prej vedeli! Že ob prejšnjem obisku sem se sprijaznil, da so imena krajev in vrhov ter njihove višine v različnih virih zelo nezanesljive, tako da se tudi tu ne bom spuščal v podrobnosti. No, pri vzponu na Kala Patthar se je tistih dodatnih 100 metrov kar občutilo. Iz lodža smo se odpravili okoli 4h v trdi temi, a niti ne prehudem mrazu, zanimivo pa je na neki točki postalo občutno bolj mrzlo. Po skoraj dveh urah vzpona smo dosegli skalnati vrh, ko se je ravno začelo daniti in pred nami se je razprostrl širok razgled, predvsem proti jugu in zahodu, medtem ko na severu pogled zastre Pumori, na vzhodu pa Nuptse in Everest. Slednje tudi pomeni, da sonca nismo dočakali in po dobre pol ure občudovanja panorame nas je mraz pregnal nazaj v lodž na zaslužen zajtrk.

In po zajtrku je sledila standardna rutina, torej naslednja etapa treka. Pred nami je bilo tako še kar nekaj hoje: najprej po isti poti nazaj v Lobuche, kjer je bil že čas za kosilo, še nekoliko nižje pa smo se odcepili z glavne poti in se povzpeli po manjši stranski dolini proti prelazu Cho La. Prenočili smo v mrzlem in neudobnem lodžu v Dzongli, še malo pred tem pa smo se poslovili od Nejca in Tadeja, ki sta šla v tabor pod Lobuche East (6119m) in se naslednji dan povzpela na vrh. Bravo! Sploh po vseh napornih dneh brez počitka.

10. dan: Dzongla 4830m – Cho La 5420m – Thagnag 4700m

Spet smo vstali še v temi in po zajtrku v prvem svitu nadaljevali našo pot. Jutro je bilo mrzlo, a je sonce kar hitro posijalo v to lepo dolino, obdano s strmimi stenami. Občutek je bil tu nekako bolj gorski, tudi pot ni bila več tako široka ali celo tlakovana in s stopnicami. Sploh ko smo prišli do skalne stopnje in je bila hoja podobna kot v naših hribih – le pisane barve skal so bile nekam neobičajne. Za robom smo dosegli manjši ledenik, po katerem smo se v mehkem snegu brez kakšnih težav povzpeli do prelaza. Vreme je bilo še vedno veličastno in kar nekaj časa smo uživali v razgledih na toplem soncu – po svoje je res hecno, da smo se takole sprehajali nad 5000 metri in šele ta dan naleteli na sneg. No, pred 10 leti je bilo v enakem obdobju bistveno bolj mrzlo in sneg celo pod 4000 m, tako da v visokih hribih si vedno odvisen od vremena.

Spust na drugo stran je zgoraj dokaj strm in skalnat, nižje pa tipično himalajsko razvlečen, vendar brez posebnosti. To seveda vključuje tudi vmesen vzpon preko stranskega grebena in končno spet navzdol, ob potoku do zaselka Thagnag, kjer sem se ob občutku toplejšega ozračja vsaj malo umil v (sicer ledenem) potoku. Tudi lodž je bil malce bolj udoben kot v zadnjih nekaj krajih, tako da smo se lahko sprostili in si oddahnili po napornih dneh.

11. dan: Thagnag 4700m – Gokyo 4790m

Ta dan smo imeli najkrajšo etapo, a kljub temu smo šli na pot že zgodaj, saj se je obetalo poslabšanje vremena. Dejansko smo morali samo prečkati ledenik Ngojumba, kar nam je vzelo 2 uri hoje – toliko o himalajskih dimenzijah! Ledenik je zares ogromen, hkrati pa tako zasut s kamenjem, da večino časa sploh nimaš občutka, da je spodaj večni led. Zjutraj smo bili sicer razočarani nad oblačnim nebom, vendar se nam je zgodnji odhod le obrestoval, ko se je delno zjasnilo in se je tam daleč na koncu doline pokazalo pogorje Cho Oya, hoja preko ledenika pa je bila v soncu tudi zelo slikovita.

Žal se je ob prihodu v Gokyo spet pooblačilo in že kmalu se je spustila megla, tako da smo opustili načrtovani vzpon na Gokyo Ri (5360m), še en razglednik. To mi je na koncu tudi edino razočaranje, saj je razgled menda čudovit – ampak se mi zdi, da ne dosti drugačen od tistega s prelaza Renjo La, kamor smo šli naslednji dan. Zaselek Gokyo leži ob jezeru, nastanjeni pa smo bili v pravcatem hotelu. Sobe so bile sicer tudi tu ledeno mrzle in na tuš smo čakali še nekaj dni, vseeno pa sem pridejo tudi turisti s helikopterji, da preživijo dan ali dva v zares lepem okolju preden odletijo nazaj. Posledično je v restavraciji na meniju poleg hrane tudi kisik (30 ali 60 minut). Sploh smo na celi poti stalno opazovali (in poslušali!) helikopterje, prometa na nebu je res veliko. Večinoma gre za reševanja ter za panoramske lete in prevoze turistov (občasno kakšno vožnjo izkoristijo tudi za dostavo zalog do lodžev). Žal sta naslednji dan, po izboljšanju vremena, še dva iz naše skupine odletela v Katmandu, po tem ko sta zjutraj ostala v Thagnagu. Pri takšni množičnosti je še dobro, da je za reševanje poskrbljeno (seveda ob pogoju lepega vremena), poleg tega so v večjih krajih v času sezone tudi klinike in zdravniki. Seveda pa so za nas ves čas lepo skrbeli naši vodniki; pri tako veliki skupini jih je bilo šest, kar je bilo skoraj nujno, saj smo se tekom treka večkrat razdelili.

12. dan: Gokyo 4790m – Renjo La 5360m – Lumde 4368m

Prejšnji dan je popoldne začelo močno snežiti, da nas je že skrbelo, če bomo prišli čez prelaz. K sreči je proti večeru nehalo in zjutraj je bilo vsega kakih pet, na prelazu pa deset centimetrov snega – ne toliko, da bi imeli težave, a dovolj za povsem drugačno podobo pokrajine. Ne glede na to se je večina že prej odločila za spust po dolini do Namcheja, osem pa nas je nadaljevalo po začrtani poti. Tako smo spet zgodaj vstali, potem pa po zajtrku še pol ure čakali naše vodnike; in ravno pol ure smo bili prepozno na prelazu. No, do tja je še daleč.

Pot sprva vodi ob jezeru in pogled na Gokyo in sveže zasnežene gore vse okoli ob sončnem vzhodu je bil res poživljajoč. Na drugi strani jezera se začne dolg vzpon, sonce je pregnalo jutranji mraz, razgledi pa so se širili, da se kar nismo mogli nagledati okolice. Čez čas smo dosegli lepo krnico, obkroženo s skoraj dolomitskimi vrhovi, do prelaza je še strm vzpon. Tu smo bili že bolje aklimatizirani, pa kljub temu sem bil kar utrujen, bolj kot recimo pri vzponu na Cho La. Ob navdušenju nad razgledi je sicer tudi utrujenost zbledela. Tudi ta dan vreme še ni bilo povsem stabilno, tako da so bili Everest, Lotse in Makalu vidni kot nekakšne prikazni na obzorju. Prelaz pa smo dosegli še zadnji hip, da smo uzrli razgled na drugo stran, potem nas je zagrnil oblak. Škoda za tiste zamujene pol ure zjutraj. Vseeno smo si za nagrado na prelazu vzeli čas za eno klobaso, da smo lažje zmogli še dolg sestop.

Pobočje na drugi strani je zelo strmo – a vse do jezera 400 metrov nižje so zgrajene široke stopnice in spust tudi v snegu ni bil težaven. Sledi zložen sestop, menda prvi (in edini!) na celi poti brez večjega vmesnega vzpona. Nižje smo preko strmejšega praga dosegli dolino reke Bhote Kosi in kmalu nato prvi zaselek, kjer smo prenočili v enem slabših lodžev. K sreči ni več daleč do bolj priljudnih krajev.

13. dan: Lumde 4368m – Namche Bazzar 3440m

Morda sem prehitro napisal, da ni več daleč. Do Lukle smo imeli namreč še dve zelo dolgi etapi, čeprav smo se po osmih dneh končno spet spustili pod 4000 metrov in je bilo vse lažje, z našo aklimatizacijo že prav lahkotno. Pred zajtrkom sem se malo razgledal po dolini, ki se nadaljuje še daleč na sever vse do slovitega prelaza Nangpa La (5716m), nekoč najpomembnejšega prehoda iz Tibeta v Nepal, preko katerega so predniki Šerp iz Tibeta tudi poselili pokrajino Khumbu. Danes Kitajska ne dovoli več prehoda Tibetancem, tako kot uspešno ovira prehod informacijam o dogajanju v Tibetu. Že leta 2006 je tudi Pavle Kozjek po solo prvenstvenem vzponu na Cho Oyu fotografiral poboj Tibetancev na tem prelazu.

Mi pa smo se odpravili po dolini navzdol. Hoja je bila prav prijetna, saj smo le občasno koga srečali, kar je precej drugače kot smo bili vajeni. Dolina se zložno spušča, sprva mimo nekaj zaselkov, nižje pa smo po dolgem času spet prišli v stalno naseljeno vas Thame (3820m). Del vasi je letos poleti zasul zemeljski plaz, ki ga je sprožilo monsunsko deževje. K sreči se je to zgodilo podnevi, ko je bila večina ljudi zunaj. Nižje se dolina bolj zapre, okolje je postalo zeleno, gozdnato, za robom pa smo ugledali že znane vrhove Thamserku in Kusum Kanguru. Tudi pot je postala bolj razgibana, z vmesnimi vzponi, številnimi vasicami, stupami in visečimi mostovi. Kljub uživaški hoji po lepi dolini smo se razveselili, ko smo za robom končno zagledali Namche in se v hotelu srečali z ostalimi. Veseli pa smo bili tudi točenega piva, (relativno) tople noči in udobnega spanca v s kisikom bogatem zraku.

14. dan: Namche Bazaar 3440m – Lukla 2840m

Še zadnji dan našega treka. Če se je v prvih dneh zdelo, da je pred nami še nedoumljivo dolga pot (sploh ob tako počasni hoji), je nato deset dni minilo tako hitro, da smo šele doma zares predelali vsa doživetja in občutja. Zadnja etapa nam je bila kar malce odveč, saj smo hodili po isti poti kot prva dva dni – na sestopu in dobro aklimatizirani smo to tudi brez težav zmogli. Vseeno nas je čakalo kar nekaj dela: čeprav je cilj 600 metrov nižje, smo na skoraj 20 km dolgi poti naredili skoraj 800 metrov vzpona! Saj sem že na začetku napisal, da v Himalaji nikoli ne gre samo gor ali samo dol. Poleg tega smo se v zadnjih dneh že malo odvadili gneče, tako da smo hiteli navzdol, da bi čim prej zaključili in pobegnili od kolon ljudi in živali ter vsega prahu. No, vendarle je bil tudi ta dan zelo lep in nadvse smo bili hvaležni za stabilno vreme skoraj vseh 14 dni skupaj.

Toliko bolj, ker nismo imeli rezerve, če zaradi slabega vremena naslednji dan ne bi leteli v dolino. In ker nas je čakala še naporna pot nazaj v Katmandu, smo bili navdušeni tudi nad hotelom v Lukli, kjer smo se po dolgem času temeljito umili in dobro naspali.

15. dan: Lukla – Ramechap – Katmandu

Čeprav smo bili po 14 dneh hoje veseli, da se vračamo v udobje doline, bi verjetno lažje potrpeli še kak dan treka kot pa takšno pot do Katmanduja. Spet smo vstali navsezgodaj, da smo bili pripravljeni na odhod. Nato smo kar nekaj časa čakali v hotelu, da nas pokličejo na letališče in takoj po klicu odhiteli – potem pa spet čakali pred vhodom na nam nerazumljiv postopek, preden smo oddali prtljago in se prestavili v čakalnico za naslednjo etapo čakanja. Menda že imajo nekakšen sistem in red, kdo bi vedel.

Kakorkoli, po pristanku v Ramechapu smo se naložili v kombije in se odpeljali po glavni cesti do Katmanduja. Sprva je šlo dokaj lepo in veseli smo bili, da ne rabimo ponoviti vožnje po obvozu. Po kosilu pa smo kmalu dosegli območje, kjer je monsunsko deževje uničilo okoli 25 km ceste (in poleg ceste še vse ostalo v dolini). Zdaj smo nekako razumeli, zakaj se ponoči nismo tam vozili in zakaj je bila cesta še vedno uradno zaprta. No, ta zapora (in nenazadnje sploh neobstoj ceste!) Nepalcev ni pretirano motila in potovali smo v koloni avtomobilov, avtobusov, tovornjakov in motoristov – ki so se seveda ves čas prehitevali. Ko smo končno prevozili ta odsek, nas je čakalo še par ur po običajni cesti (kar po nepalskih standardih pomeni predvsem celo vrsto ovinkov in klancev). Do hotela smo tako prišli šele ob mraku, tako da nismo imeli praktično nič od dneva. Za zaključek nas je agencija povabila na večerjo na prijetno teraso ob živi glasbi. Zrezki so bili sicer rahlo razočaranje, ampak po 14 dneh zelenjave se nismo pritoževali. Kljub lepi priložnosti ob uspešnem zaključku treka pa smo šli zgodaj spat, saj nas je vožnja utrudila še bolj kot vsakodnevna hoja.

16. dan: Katmandu

Končno smo imeli še dan za turistične opravke, a še to ne celega. Za tiste, ki so bili tu prvič, je bilo gotovo premalo časa, saj je Katmandu svojevrstno doživetje, ki ponuja kar nekaj zanimivosti. Meni je bilo dovolj tudi tako, saj se nam je k sreči vse izšlo, poleg tega sem bil ob drugem obisku v mestu dlje časa. Durbar square sem sicer obiskal samo prvič in še takrat bolj na hitro, zato smo si vzeli dopoldne za sprehod po tem predelu, kjer je cela vrsta templjev, pagod in kompleks nekdanje kraljeve palače. Večina stavb je bila lepo obnovljenih po potresu leta 2015. Ogledali smo si tudi muzej v palači in se malo podučili o nepalski zgodovini, poleg je še vrsta različnih razstav, za kar pa že ni bilo več volje.

Sprehodili smo se nazaj v turistični predel Thamel za še zadnje nakupe in si za zaključek privoščili pico v Fire and Ice. Popoldne pa smo se že odpravili na letališče in se kmalu vrnili v vsakdanjost. Tako smo uspešno izkoristili dopust za intenzivno doživetje in blagodejen odklop. Čeprav smo bili časovno učinkoviti in smo obdelali vse zastavljeno, je bil urnik kar preveč natrpan – pot do Himalaje je dolga, aklimatizacija terja svoj čas in dimenzije pokrajine so tako velike, da je hitenje neučinkovito. Ampak po srečnem povratku je vse to zgolj opomba k trajno zapisanim spominom.