Na vsakih nekaj let v oktobru ponovim krožno turo od Mangartskih jezer čez Malo Ponco, in ob vsakem obisku sem navdušen nad slikovitim okoljem, veličastnimi razgledi in skoraj nenavadno samoto. Letos je jesen nekoliko bolj zgodnja kot smo se privadili v zadnjih letih in barve so v polnem razcvetu. Žal se vreme nikakor noče ustaliti in oblaki so vztrajali nad vrhovi. Vseeno je bilo dovolj sonca, da so pisani gozdovi prišli do izraza, oblaki pa so ves čas prirejali drugačno kuliso v ozadju.

Razen tega nič novega, le da je tudi tu še vedno obilje vode. Najbolj neobičajno je bilo zgornje jezero, ki se je precej razširilo in privzelo povsem drugačno barvo. Tudi zato bi se težko naveličal obiskovanja tistih najlepših kotičkov domačih Julijcev, saj vedno znova postrežejo z neizmernimi lepotami.