Po turobnih deževnih dneh je bila sončna nedelja več kot dobrodošla – in odlična priložnost za obisk bohinjskih hribov. Jutro je bilo mrzlo in malce temačno pod pokrovom bohinjske megle. Ker je bilo tudi mirno in samotno, sem za začetek skočil do slapa Savice, ki je bil po obilnem dežju zares mogočen. Nato pa nazaj dol in že ogret sem zagrizel v strmino Komarče. Pot je v precej boljšem stanju kot sem imel v spominu – predvsem pa se ne spomnim tistega vodnatega potoka s celo vrsto slapov. Vzpon je bil tako nadvse pester, na nekem mestu sem moral celo naštudirati gibe, da nisem stopil v potok sredi poti. Prav tam sem se tudi prebil nad meglo in ves svet je zažarel v toplejših barvah.

Sneg se je pojavil takoj za robom na vrhu Komarče, sprva okoli pet, višje nato 20-30 cm. Vsekakor dovolj za zimsko vzdušje – in hkrati odločno preveč za kratke hlače in superge, kar je bila presenetljivo pogosta oprava nekaterih tujcev, ki sem jih srečal kasneje na poti do Dvojnega jezera. Očitno smo res vse bolj odtujeni od realnosti, ko vse informacije iščemo zgolj na telefonih …

Kakorkoli, jaz sem šel najprej od Črnega jezera desno do planine Viševnik, od koder ni pretirano daleč do vrha Pršivca. Nazaj do planine in po slikoviti poti do planine Ovčarija ter navzgor na Štapce. Nekoliko sem bil presenečen, da so bile vse te poti že shojene – nisem se pa nič pritoževal nad temu primerno bolj udobno hojo. V mehkem snegu sem se na drugi strani zelo hitro spustil do Dvojnega jezera; lepot tistega okolja ne bom niti poizkušal ubesediti. Verjetno so tudi vsi kratkohlačniki pozabili na premočene superge na mestu, ko iz gozda ugledaš to rajsko dolino.

Čakalo me je še nekaj spusta nazaj do Črnega jezera, kjer sem sklenil krog in sestopil čez Komarčo spet v dolino. Ni kaj dodati: so kraji, ki ob vsakem ponovnem obisku ponovno navdušijo.