Sončen vikend smo preživeli v društvenem druženju na Kriških podih. Družba je bila številčna in pestra, vsi pa smo seveda izkoristili priložnost za odkrivanje spet novih poti po okoliških hribih. Sam sem bil tudi prvič v Pogačnikovem domu in sploh po dolgem času v kakšni naši planinski koči. Tista kaotična gneča po kočah mi je kar nadležna – pa saj je tokrat tudi naša skupina prispevala k tej prenatrpanosti, tako da se ne smem preveč pritoževati. Še bolj me je skrbela vročina, ker so tamkajšnji hribi precej odprti in sončni. K sreči je predvsem v soboto in nedeljo ves čas pihalo, da je bilo na trenutke že kar hladno. Skratka, podaljšani vikend se je izkazal za lep pobeg iz vroče doline.

V koči smo bili dogovorjeni v petek zvečer, z Džanijem pa sva izkoristila sončen petek za nekoliko (!) daljši pristop. Greben, ki se dviga od Goličice do Planje je med bolj divjimi pri nas – prav atraktiven je videti z vršiške ceste s svojimi globoko zarezanimi škrbinami. Greben je tipično trentarski in bi bil težko bolj drugačen od recimo Široke peči, kjer smo bili prejšnji teden. Za razliko od resnobnih in temačnih martuljških grebenov je svet tu poln svetlobe in življenja – kar v praksi pomeni strme trave, izpostavljene prehode, žgoče sonce, a tudi obilo cvetja, gamsov in širokih razgledov. Predvsem planik je bilo toliko, da sva gotovo kakšno nehote pomendrala.

Greben morda ne izgleda tako dolg, a je zaradi številnih škrbin in stolpov precej zamuden in tudi tehnično zahteven, zato je tura dolga in naporna. S tega vidika sva bila vesela bližine koče, da ni bilo potrebno na koncu sestopiti v dolino in se nama ni mudilo. Kljub temu sva bila na 38. ovinku vršiške ceste (1080 m) ob svitu, saj naju je čakal dolg in strm vzpon na Goličico (2101 m). Sonce naju je obsijalo šele tik pod vrhom, tako da je hoja kljub strmini in težkemu nahrbtniku hitro minila.

Na Goličici se začne zares in v nadaljevanju skorajda ni premora v težavnosti vse do zadnje škrbine pod Planjo. Najprej kratek sestop v čedalje bolj strmem svetu, nato v dveh spustih po vrvi do prve škrbine (1963 m). Prečno pod stolpi in brez težav po strmih travah na Germlajt (2051 m). Le kratko naprej po grebenu in spet dolg spust po vrvi ter peš v grapo do naslednje škrbine (1983 m). Nad nama so se dvigali Kanceljni z izredno strmini stenami in stolpi. Veliki stolp sva obvozila nižje: sprva po neugodni rampi za rob, po ozki grapi med stene, preko skoka (III, 10 m) na poševno gredino in po njej v čedalje večji strmini do kamina (IV, 20 m). Z ozke škrbinice na vrhu kamina sledi strm spust (II, 10 m) in izpostavljeno prečenje strmih trav, nato končno lažje po travah na vrh Kanceljnov (2212 m). Z vrha kratek spust po ozkem grebenu do vršne stene Prevčevega stolpa (2228 m), kjer je najtežje mesto (V, 10 m). S stolpa spust po vrvi v še zadnjo škrbino, kjer sva v blagodejni senci med stenami pospravila opremo in si oddahnila pred vzponom na Planjo (2453 m). Do tja je še daleč in tudi naporno v krušljivem svetu z občasnimi lažjimi skoki. Ko imaš že počasi dovolj naporov, se najprej znajdeš na zahodnem vrhu, od koder se je treba spet spustiti in končno na vzhodni vrh, kamor pripelje markirana pot. Kot rečeno, pa sva bila najbolj vesela relativno kratkega in udobnega sestopa do koče. Za celotno turo sva porabila skoraj 12 ur, res pa se nama ni mudilo, poleg tega sva imela težka nahrbtnika zaradi dodatne prtljage za cel vikend, predvsem pa veliko pijače in dveh 60-metrskih vrvi (zaradi več dolgih spustov). Kljub temu sva bila v koči pred ostalimi, tako da sva si do večerje že opomogla.

V soboto se nam ni nikamor mudilo, niti nismo imeli posebno velikopoteznih načrtov – kar je sploh nama z Džanijem zelo ustrezalo. Tura je bila vseeno zanimiva in prav uživaška. Stenar in Križ sta med mojimi najljubšimi smučarskimi cilji, že celo večnost pa nisem bil gor v kopnem. Če odmislim smučarske užitke, so tudi poleti prisotni vsi ostali razlogi za navdušenje: raznolika narava, kozorogi in seveda fantastični razgledi po osrčju Julijcev.

Najprej smo se povzpeli na Stenar, nato prečno do Križa in preko Bovških vratc nazaj do koče. Po tej poti od vratc sploh še nisem hodil in sem bil prav navdušen nad razgledi in tudi razgibanostjo poti. Spotoma smo šli še do Zgornjega Kriškega jezera. Kopali se nismo, čeprav je bila voda mikavna, a tudi tako je lepo posedeti tam na obali. Popoldne smo nato posedali ob koči – še več pa v koči, saj je bilo na vetru že kar neprijetno. Razen tega pa smo preživeli nadvse prijetno in dokaj umirjeno soboto ob razgovorih o jesenskih načrtih.

Tudi v nedeljo se je nadaljevalo lepo vreme, a tudi ta dan se nam ni mudilo. Obiskali smo manj znani vrh Šplevta (2382 m), ki je zaradi podobe v steni znan tudi kot Indijanec. Še nihče od nas ni bil gor, zato nam je bil zanimiv cilj. Pristop poteka po brezpotnih podih, med brezni in balvani ter na koncu po nezahtevnem grebenu nad Kriško steno. Razgledi so seveda spet povsem drugačni in že zato je vredno odkrivati nove poti.

Sestopili smo nazaj do koče, kjer smo se otovorili z vso prtljago in se odpravili po mulatjeri v Zadnjico. Pot je še dolga tja do globoke doline, vendar je slikovita in zelo udobna, tako da nam je hitro minila. Nižje je bilo seveda občutno bolj vroče, zato smo se za konec še okopali in tako dodali piko na i uspešnemu vikendu.