Široka peč je že na pogled ena najbolj strašljivih gora pri nas – in ta videz vsekakor upraviči tudi od blizu. Prvi vzpon na vrh so opravili šele leta 1928, kar kaže, da gre za resnično odročno in težko dostopno goro. Po drugi strani imajo ta odročnost, pristna divjina in surova lepota nek svoj čar, ki vabi redke “čudake”, da tam zgoraj doživijo del tega nepriljudnega sveta.

Nekako sem se pustil prepričati, da namesto običajnega vzpona na glavni vrh splezamo na vzhodni steber (smer Ogrin-Župančič, IV, 600 m). Smer ima nedvomno vse prvine klasike: poteka v strmi steni in se med iskanjem prehodov v zmernih težavah povzpne na mogočen stolp v osrčju veličastnega martuljškega okolja. Žal moram takoj dodati, da smo bili razočarani nad precejšnjo krušljivostjo; kljub splošnemu slovesu teh hribov smo namreč vsaj v strmi steni pričakovali boljšo skalo. Posledično je vzpon bolj resen in napredovanje počasnejše, kot smo računali.

Seveda smo v vsakem primeru računali na dolgo in naporno turo, zato smo s hojo začeli še v temi in Za Ak smo prišli z rojstvom dneva. Pogled na mogočne vrhove nad to obširno krnico vedno navduši – najbolj izrazita je prav Široka peč, s svojimi nasršenimi stolpi in mrakobno severno steno. V nadaljevanju smo imeli cilj ves čas pred seboj: levi steber, ki zaključuje ta stranski greben in se strmo dviga na podstavku na videz nedostopnih grap in odbijajočih pečin.

Vzpon do vznožja stebra je vse prej kot prijeten. Spočetka še zložno po široki gruščnati strugi, nato v temačno grapo, v kateri je treba preplezati več krajših skokov in nato levo ven pod skalno zaporo (tu bi bilo gotovo lažje v snegu, torej v zgodnjem poletju). Sledi nekoliko manj grozen del po stezici skozi rušje, nato pa preko zoprnega skrotja in naloženih skal do stene. Levo se kaže skok, ki zapira dostop v Amfiteater, rahlo desno pa je dobro viden vstop v našo smer.

Plezanje je ves čas napeto, strmina ne popusti vse do vrha in čeprav je skala dobro razčlenjena, se mi je zdelo mestoma kar težko. Jaz sem sicer celo smer plezal zadaj, saj je neumorno vodil Džani, ki je imel obilo dela tudi z orientacijo v pogosto slabo pregledni steni, kjer je možnih več variant. Tam nekje v četrtem raztežaju smo šli gotovo preveč v levo in si tako še dodatno otežili plezanje nazaj v desno do osrednjega dela smeri. Saj prva dva raztežaja in nato osrednji del ponujajo relativno lepo strmo plezanje v izpostavljeni steni – ko bi se le lahko malo bolj sprostil ob tako nezanesljivih oprimkih. Vrh smo tako dosegli že kar utrujeni od stalne napetosti – a popuščanja ni smelo biti še ves dolg in resen sestop.

Nekaj zasluženega počitka na vrhu smo si vendarle privoščili in se naslajali nad izrednimi razgledi na divje stene, ki obkrožajo Amfiteater. Prav tja nas je vodil sestop, in čeprav ni daleč ali posebno zahtevno, smo šli po naloženih pobočjih zelo počasi, preden smo končno dosegli melišča te verjetno najbolj odročne krnice pri nas (prvotno ime krnice je Za Široko pečjo). Po meliščih je šlo lažje, nato je nekaj lažjih a naloženih skokov, pod travnatim grebenčkom je nato skok, preko katerega smo se spustili po vrvi in spet dosegli vznožje vzhodnega stebra. Sestop Za Ak po isti poti je dolg, naporen in še naprej zahteva koncentracijo. S še enim spustom po vrvi smo dosegli dno grape, nižje preplezali nekaj kratkih skokov preko balvanov in končno v lažjem svetu po strugi dosegli izvir potoka Martuljek, ki nas je s svojo ledeno svežino obudil, da smo lažje zmogli še sestop po markirani poti. Ja, tura je res tako dolga in naporna kot se sliši. Po drugi strani pa slike ne zmorejo prikazati vzdušja in lepot tega skritega koščka divjine, ki je dostopen samo z obilo truda in naporov.