Podoba severne strani Poliških Špikov nad dolino Zajzero je najbolj začarala verjetno največjega častilca Montaža, Juliusa Kugyja, ki je davnega leta 1902 z vodnikoma Komacem in Ojcingerjem preplezal direktno smer v severni steni, kar velja za njegov življenjski dosežek. Smer je bila nedolgo zatem opremljena z jeklenicami in klini, a že dolgo ni več vzdrževana, tako da gre za nekakšno delno zavarovano plezalno smer. Taka legendarna smer seveda kliče po obisku in tak je bil tokrat naš plan A.

Že pogled z izhodišča nas ni pustil hladnih, kljub dokaj prijetni temperaturi. Seveda pa nas je že kmalu ogrela strma pot do bivaka Stuparich, ki kljub naporom hitro mine, saj je speljana v divjem okolju in pripelje na razgledno teraso z bivakom. Severna stena Montaža je od tam kot na dlani. Od bivaka smo sledili poti Via Amalia, ki je spodaj kar nekoliko zaraščena, višje pa preide na obsežna melišča. Pod stranskim grebenom, ki ga zaključuje Turn v policah, smo zapustili pot in se povzpeli do ledenika v temačnem kotu pod steno. Tam smo se oblekli in opremili ter se med razpokami povzpeli po čedalje bolj strmem snežišču, ki se je končalo na dnu strme grape. Morda smo bili kakšen mesec (ali pa nekaj 10 let!?) prepozni, saj sprva sploh nismo videli klinov, ki naj bi že od daleč kazali smer. Če bi bilo snega nekaj metrov več, bi vse skupaj verjetno izgledalo precej drugače, tako pa smo malce nejeverno iskali možnosti v od ledu zglajeni skali.

V tistem času smo se tam znašle 4 naveze in najprej sta vstopila Italijana. Prvi je potreboval skoraj 10 minut, da se je odločil za prvi gib – prestop z ledenika v steno ob slabem varovanju. Tudi v nadaljevanju mu je šlo počasi, zato smo se po nekaj čakanja odločili za plan B. Do klinov sta 2 raztežaja na videz (vsaj spodaj) kar zahtevnega plezanja, mi smo imeli verjetno premalo opreme, saj je bilo spodaj le par klinov – in še 2 navezi pred nami, tretja se je prav tako odločila za umik. Ko smo sestopili do dna ledenika, so bili predhodniki šele na vrhu prvega raztežaja …

Plan B je seveda pot Via Amalia, ki že sama ponuja pravo popotovanje na goro. Ker smo pod vstopom v Kugyjevo izgubili skoraj 2 uri, je bilo do vrha še zelo daleč. Izpod ledenika smo prečili proti zahodu rahlo navzdol in že kmalu ujeli markacije. Nedaleč naprej pot vstopi v steno in se brez obotavljanja požene naravnost gor. Jeklenice so v odličnem stanju in po strmem vzponu preko navpičnih kaminov smo se znašli na travnati terasi v osrčju stene. Višje je pot le občasno zavarovana, tudi nekaj klinov je poškodovanih, a nič kritičnega. Okolje je izredno divje, ko se pot vije pod Severnim stolpom (Špik nad Zadnjo polico) in Zmajevim grebenom; strmina ne popušča in izpostavljenost narašča.

Kot je to poletje običajno, se je kljub napovedi že kmalu pooblačilo, kar pa je bilo ob napornem vzponu kvečjemu blagodejno. Višje se pot prevali čez Zmajev greben in se na drugi strani spusti do Velike police v zahodni steni. Tam je bil pred nekaj leti podor, vendar so namestili jeklenice, tako da je prehod zavarovan, čeprav še vedno malce neprijeten. Saj tudi v nadaljevanju izpostavljeno prečenje ni prav nič udobno – zato pa ta pot nikoli ni imela veliko obiska.

Za robom smo naleteli na bivak Suringar, kjer sem ob prvem obisku Amalie pred 13 leti prespal pred prečenjem celotnih Poliških Špikov. Tam blizu smo tudi izstopili iz zahodne stene, ko smo pred 2 leti prišli iz globoke doline Dunje. Vse to so poti, ki jih bom gotovo še večkrat obiskal.

Od bivaka naprej je bilo nekaj več ljudi – predvsem pa kozorogov, ki se sprehajajo vsepovsod in vsakič popestrijo turo. Skozi Findeneggov ozebnik je še nekaj napornega vzpona do vrha, sestopili pa smo po vzhodnem grebenu in strmo navzdol do Pecola. Seveda smo morali tja predhodno dostaviti avto, ampak za hiter in relativno udoben sestop je bilo vredno nekaj več vožnje. Še ena pomembna prednost sestopa na jug je Rabeljsko jezero, ki je imelo idealno temperaturo za plavanje, da smo zmehčali utrujene ude.

Kljub neuspelemu poskusu v Kugyjevi smo dobili koristne izkušnje za naslednji poskus, poleg tega pa je bil tudi plan B čudovita tura v veličastno divjem okolju, ki ne more razočarati.