Letošnji ski opening je potekal v skrajšani vikend izvedbi in zgolj turaški zasedbi. Izbira destinacije torej ni bila težka: nekam na Solnograško, kjer je snega dovolj – nedavna nova pošiljka pršiča in sončen konec tedna sta lepo dopolnili all inclusive paket.

Čeprav smo bili že v petek v Wagrainu, smo se v soboto odpravili pozno. Zapeljali smo se v Großarl, kjer nas je presenetila dokaj skromna količina snega. Na izhodišču v dolini Elmau (okoli 1300 m) je bilo že lepo zimsko, čeprav je bilo spodaj v gozdu bolj malo podlage. Na planini Filzmoos (1700 m) je snega povsem dovolj, vzpon pa je iz prijetnega postajal vse bolj slikovit v idilični pokrajini, ko smo se dvigali skozi redek macesnov gozd na širno planoto s čedalje širšimi razgledi. Večina vzpona je že kar preveč položnega, šele pod vrhom je nekoliko bolj strmo.

Popoldne se je lepo zjasnilo in na vrhu je bilo prav prijetno, da se nam ni mudilo. Razgled vse naokoli je enkraten. Tura je seveda dokaj priljubljena, vendar so pobočja dovolj široka, da je bilo celca tudi za nas. Samo na vršnem delu je bilo nekaj rahle skorje od vetra, nižje potem razkošje pršiča. Večina je smučala po smeri vzpona preko položne planote, mi smo zavili levo po lepi dolinici naravnost do planine. V senci nas je že kar premrazilo, za kvaliteto snega je bilo to seveda odlično.

Sprva smo imeli namen nadaljevati s planine na sosednji Loosbühel, s katerega je lepši spust po drugi strani doline do izhodišča (tam smo bili že lani), pa zaradi pozne ure ni bilo niti veliko časa niti volje. Zato smo se spustili po cesti in vmes večkrat posekali ovinke – kot se je izkazalo, je bilo podlage vendarle dovolj, da smo lepo prismučali do avta.

V nedeljo smo se glede na napovedano otoplitev zapeljali proti Obertauernu in se namenili na severna pobočja nad planino Felseralm (1626 m). Za razliko od zložnega vzpona prejšnji dan, smo tokrat že takoj zagrizli v strm breg (Felseralm bi lahko prevedli planina pod pečinami). Strm senčnat gozd seveda nudi dobro zaščito pršiču pred vetrom in soncem, kar je obetalo odlično smuko. Po drugi strani pa nas je razočaral pogled, ko smo dosegli planoto nad jezercem Wildsee: zgornja pobočja in grebeni so bili spihani do skal in vzpon do vrha se ni zdel smiseln.

Zato smo se parkirali na soncu, ki nas je lepo grelo. Zgoraj je izgledalo slabše, a je šlo v mehki kloži prav fino. Po kratkem prečenju po planoti se teren prevesi v strm gozd, ki je bil še poln globokega pršiča. Tudi brez vrha torej krasna tura, čeravno malce kratka. Tako kot so kratki tudi zimski vikendi na snegu …