Nedeljsko sonce je (občasno) razkrilo, da je v hribe vendarle prišla jesen. Čas je torej za potep po zahodnih Karavankah. Na vzponu skozi strm gozd mi je bilo nič kaj jesensko vroče, na grebenu me je hladil veter, oblaki so priredili predstavo sonca in sence, Julijci so se sramežljivo skrivali, saj so pozornost prevzeli slikoviti macesni na Mojstrovici, tišina in samota pa sta poskrbeli za vtis odročnosti – le streljaj od glavne ceste. Lepo je bilo, kot vedno.