Na Prisank grem vedno rad, saj je to eden najbolj razsežnih in mogočnih vrhov v Julijcih. Na tokratni turi – po Hanzovi gor in po Jubilejni dol – se vso to razsežnost tudi v polnosti izkusi. Gre namreč za pravo popotovanje na goro, da je kar težko verjeti, koliko raznolikosti lahko doživiš na zgolj enem hribu. No, vendarle je velik hrib!

Začela nisva prav zgodaj – pa tudi ne najbolje, saj sva že takoj zgrešila pot in se vzpenjala po strugi skoraj do pod slapov. K sreči ni daleč nazaj in po strmem pobočju do vstopa v Hanzovo pot. Začne se s strmim vzponom čez skalno stopnjo, nato pa se vije po policah, okoli robov, stolpov in grap, preko več skokov, celo skozi macesnov gozdič in preko travnatih pobočij – ves čas v neverjetno divjem okolju severnega ostenja, ki pritiska s svojo mrakobnostjo, medtem ko na oni strani sijejo sončni grebeni.

Malo pod škrbino ob Hudičevem stebru sva dohitela večjo skupino, zato sva se povzpela še na vrh stebra in počakala, da so šli preko zahtevnejšega dela. Po strmem vzponu nad škrbino sledi še ena polica, nato krušljivo pobočje in končno le še vršni greben, ki pripelje naravnost na vrh – kjer sva skoraj pohodila enega od mnogih, ki so posedali in poležavali okoli. Prisank je z Vršiča seveda dobro obiskan, vseeno sva našla prostor za malico pred nadaljevanjem.

Z vrha sva se spustila na jug in nižje zavila na Jubilejno pot, kjer sva takoj ostala sama. Kmalu sva se znašla spet na severni strani, v prečenju po izpostavljenih, a udobnih policah visoko nad Krnico. Razgledi in divje okolje so tudi tu težko opisljivi. Daleč tja pod Zvoniki in okoli Zadnjega Prisanka naju je vodila pot, nato pa skozi Zadnje okno spet na južno stran. Prehod skozi okno je seveda edinstveno doživetje. Iz okna sledi morda najbolj strašljiv del poti, v sestopu preko navpične stene in naprej preko strmih pobočij in skalnih stopenj končno v bolj prijazen svet pod Škrbino.

Tam sva si malo oddahnila na travnatih pobočjih pod veličastnim Razorjem, nato pa zakorakala po prečni poti nazaj proti zahodu. Pot je predvsem dolga, a tudi razgibana, razgledna in – sončna. Pravo nasprotje temačnemu in resnobnemu svetu na severni strani. Praviloma bi morala prečiti vse do Vršiča in nato sestopiti do Koče na Gozdu, kjer sva začela. Pa sva se raje namenila poiskat stezo do Kranjske planine, ki je sprva bolj kot ne shojena trava, pod planino se nato v lepih okljukih skozi gozd vije udobna mulatjera in pripelje naravnost do 29. ovinka vršiške ceste. To je očitno povsem na drugi strani od izhodišča, zato sva se tja vrnila na štop; k sreči sta naju kmalu pobrala dva somišljenika in krog je bil sklenjen. Vsekakor tura vredna ponovitve.