September se nadaljuje z idealnim vremenom za pohajanje po hribih, zato se tudi vabilu na Triglav nisem upiral. Sredi tedna in izven sezonske gneče je vzpon namreč prav odlično doživetje – še posebno na krožni turi čez Plemenice. Dnevi se resda pospešeno krajšajo, vendar stabilno vreme in prijetne temperature omogočajo, da izkoristiš dan v celoti.

Z Anžetom in Domnom smo v mrzlem jutru zakorakali proti Luknji in se počasi ogreli na sicer nekoliko razvlečenem vzponu, ki pa poteka ves čas pod Steno, tako da nikakor ni dolgočasno. Nad Luknjo smo zagrizli v najzahtevnejši del poti in po nekaj telovadbe nadaljevali v bolj zmernem, a še vedno nepopustljivo strmem vzpenjanju. Čez čas smo dosegli zahodni rob Stene in ob čedalje širših razgledih prišli na Zahodno triglavsko planoto. Lepo razgibana in raznolika pot torej. Za konec spet bolj zahteven vzpon do Škrbine in vse do vrha.

Na sončnem in razglednem vrhu smo se seveda zadržali nekaj časa, le veter nas je vztrajno hladil in nas opominjal, da je poletje minilo. Sestopili smo do Kredarice, kjer je bilo še kar nekaj ljudi, večinoma tujcev. O kakšni gneči vseeno ne morem govoriti, tako da je bil tudi spust po grebenu brez posebnosti. Na Kredarici smo se okrepčali – in po vetrovnem sestopu tudi pogreli v notranjosti.

Do doline je še kar nekaj hoje, po poti čez Prag gre sicer dokaj hitro. Poleg tega je kljub poznemu popoldnevu sonce sijalo čez Luknjo prav v tisti kot in skoraj vse do doline je bilo že kar vroče. Meni je tokrat čisto prijalo. Kratka osvežitev v mladi Bistrici in le še nekaj sprehoda po dolini za zaključek. Dneva je bilo hitro konec, celotna tura je seveda dolga in izkoristek je bil torej popoln.