Zdi se, da se nam želi september oddolžiti za letošnje poletje in dnevi so idealni za potepanje po hribih. Soboto smo z Džanijem in Zoranom izkoristili za obisk Stene, v kateri smo preplezali starodavno klasiko, ki sliši na ime Kratka Nemška – gre za kombinacijo Nemške smeri z izstopom Zimmer-Jahn (IV-/II-III, 800 m), obe sta bili preplezani že leta 1906. Če odmislimo Slovensko smer, ki so jo že konec 19. stoletja “mimogrede” preplezali trentski lovci, je bila Nemška prva “uradna” smer v Steni, kar je bil takrat seveda velik dosežek. Danes predstavlja enega najlažjih prehodov preko naše najmogočnejše stene, ki je od blizu vse prej kot zgolj monoliten zid: sestavljajo jo namreč številne grape, stebri, stolpi, police … vzpon je torej pravo doživetje v nadvse veličastnem okolju.

Na tako lepo soboto ne bi smeli biti presenečeni nad množičnim obiskom Vrat – toliko bolj, ker sta cesti v Krmo in Kot še vedno zaprti. Namenoma nismo pretiravali z zgodnjo uro, a vseeno se je zdelo, da smo bili ob pol sedmih zjutraj med zadnjimi. Takšne gneče v Vratih še nisem doživel, pa saj zato se v sezoni izogibam priljubljenim izhodiščem. Tokrat smo seveda tudi mi prispevali k tej gneči, verjetno se bomo morali vsi privaditi na uporabo javnih prevozov – a še prej se bo moral tudi javni prevoz privaditi na vse nas. Saj iz Mojstrane vozi prvi bus že ob 5:00, toda kaj ko gre naslednji šele ob 7:15 – ob tem se zdi težko izvedljivo prepeljati tako število ljudi v tako kratkem času.

Kakorkoli, ko smo se odpravili na pot, sploh ni bilo veliko ljudi. Še bolj pomembno – tudi v smeri sta bili poleg nas le še dve navezi, tako da nam je šlo plezanje gladko in brez težav. Kljub skromni težavnosti je plezanje v spodnjem delu dokaj konstantno, predvsem pa je skala večinoma precej dobra, tako da smo napredovali tekoče in z užitkom. Sredi stene preseneti prostoren Nemški turnc, nad njim sledi nekaj hoje in lažjega poplezavanja v bolj krušljivem svetu. Nad Nemško grapo originalna smer (“Dolga Nemška”) nadaljuje v desno, mi pa smo se sprehodili po široki polici v levo in za robom navzgor. Sledi najtežji raztežaj (IV-), nad njim je plezanja praktično konec, do roba stene je še nekaj vzpona po širokem žlebu, ki je stisnjen med grozeče stene in stolpe, tako da je prihod na sončen rob še toliko bolj doživet. Fotografije ne morejo prikazati vzdušja v tako divjem okolju.

Dan je bil čudovit in časa je bilo še dovolj za vzpon na vrh, a smo že od daleč gledali strnjeno kolono na grebenu in si nismo želeli pokvariti lepega vzpona. Zato smo prečili nad robom stene in si spotoma na travnatem grebenu privoščili dolg počitek. Nato smo se spustili do markirane poti in sestopili po Tominškovi v Vrata. Že dolgo nisem tam hodil, pot je lepo obnovljena in še vedno razgibana ter razgledna. Čeprav je že september, nas je na sestopu dobro pogrelo, zato je bila nujna osvežitev v Bistrici, kar je bila pika na i krasni turi na popoln dan v pravi družbi.