Zdaj že tradicionalni športno-izletniški mini dopust s Setotom in Gogijem. Za izhodišče smo si izbrali kraj Sappada (furl. Plodn), ki leži na manj izrazitem prelazu (okoli 1200 m) v eni od mnogih odročnih dolin v Karnijskih Alpah. Odpravili smo se v torek popoldne v močnih nalivih, a od zahoda se je vreme umirjalo in večer v Sappadi je obetal uspešno nadaljevanje tedna.

Monte Lastroni 2449 m

Kot je značilno za letošnje poletje, je bilo vreme še naprej nestanovitno in nepredvidljivo, vendar vsaj dežja ni bilo. Oblaki so postregli s pestrim dogajanjem na nebu, žal so občasno tudi zožili razglede – nekoliko skrivnostni vrhovi v okolici so tako po svoje še bolj privlačni za ponovni obisk … Po drugi strani sta bili znosna temperatura in pogosta senca prav blagodejni, saj bi sicer prvi dan gotovo izbrali kakšno drugo turo.

Iz vasice Cima Sappada smo se zapeljali po ozki asfaltirani cesti ob reki Piavi do Baite Rododendro (1457 m). Za začetek nekaj vzpona skozi strm gozd po široki poti, ki je ves čas peščena oziroma kamnita, tako da ni najbolj udobna, posebno na sestopu. Okolje kmalu postane slikovito v ozki dolini, skoraj soteski, ki višje pripelje na planoto. Na južnem robu je manjše smučišče nad Sappado, na zahodu in severu jo obrobljajo našpičeni grebeni, planota pa je polna manjših potočkov, cvetočih poljan in žvižgajočih svizcev. Pot vodi mimo planšarije in do kapelice tik nad večjim od obeh jezer (Laghi d’ Olbe, 2153 m).

Po krajšem počitku smo nadaljevali proti vzhodu, najprej do grebena, kjer je več ostankov iz vojne, nato pa po grebenu do vrha, ki stoji prav na koncu, kar mu zagotavlja širok razgled. Zelo lepo se vidi predvsem najvišji vrh tu okoli, Monte Peralba (2694 m), pod katerim izvira reka Piava in kamor smo šli naslednji dan. Mogočen greben divjih vrhov južno nad Sappado (Cimon, Creta Forata, Siera, Cretoni in Terze) je bil žal že delno v oblakih. Kljub temu smo bili nadvse zadovoljni z izbiro, še največja slabost ture je povratek po isti poti. Možna je sicer tudi krožna tura čez Passo del Mulo in okoli Lastronija ob Piavi nazaj do izhodišča, kar pa nam je bilo tokrat predaleč.

Rifugio Calvi 2164 m

Drugi dan smo večinoma presedeli, poganjala nas je elektrika. Kljub temu smo se malo nagarali in opravili lepo krožno turo (skupaj cca 35 km in 1500 m vzponov). Iz Sappade smo se najprej spustili po glavni cesti v Forni Avoltri, od tam pa v stransko dolino, kjer smo po kakih 2 km zavili levo na gozdno cesto. Vzpon je večinoma zložen, sprva v gozdu, večji del pa na odprtem, z lepimi pogledi na stene Monte Avanza in Chiadenis, ki so bile ta dan sicer delno zakrite. Mimogrede, za našimi hrbti (torej na vzhodu) se je dvigal greben Wolayerkopf – za tem grebenom smo kolesarili lansko leto do jezera Wolayersee na avstrijski strani.

Proti zahodu smo dosegli manj izrazito sedlo Passo Avanza (1727 m), s katerega je le kratek spust do asfaltirane ceste in po njej še kilometer do večjega parkirišča. Cesta se malo naprej konča pri izvirih reke Piave, s parkirišča pa vodi strma cesta do rif. Calvi, ki čepi na slikoviti lokaciji pod Pic Chiadenis. V spodnjem delu je cesta dokaj udobna za vožnjo, zgornja polovica je bolj strma in skalnata.

Po malici sledi spust do parkirišča in po asfaltirani cesti ob Piavi do rif. Piani del Cristo. Malo nižje smo zavili desno na gozdno cesto, ki preči pobočja nad Sappado, pri čemer ima kar nekaj vzponov in spustov. Ker je Setotovo kolo, kljub še napol polni bateriji, crknilo že pri izviru Piave, so bili vsi ti vzponi s težkim kolesom kar naporni. Z menjavanjem koles smo se na koncu vsaj vsi pošteno utrudili, da ni bilo preveč lahkotno. Moram reči, da smo si na tej prečni poti obetali več razgledov, a je dobršen del v gozdu in bi šli lahko po lažji poti naravnost v Sappado. No, vseeno nam ni bilo žal ovinka, saj je vendarle lepo. Tik pred spustom do centra mesta smo si s poti ogledali še slap na reki Mulino, ki je sicer dostopen tudi peš od glavne ceste.

Cadore – Casso – Barcis – Videm – Čedad

Prvotno je bil načrt, da v petek naredimo še kakšen izlet okoli Sappade in se vračamo v soboto, pa se je že v petek obetalo poslabšanje vremena z zahoda, zato smo se pred dežjem odpravili proti domu. Za začetek smo napravili ovinek, po logiki “če smo že tu”. Sledili smo reki Piavi, najprej na zahod, nato po znani dolini Cadore proti jugu. V dolini je več bolj ali manj zanimivih vasic.

Pri mestu Longarone smo zapustili glavno cesto in se dvignili do jezu Vajont, kjer letos obeležujejo 60 let od tragedije. Ob prejšnjem obisku smo se sprehodili skozi mestece Erto, tokrat smo si ogledali bližnji Casso. Tudi tu je večina hiš opuščenih, je pa z vrha lep razgled na dolino in na hrib sredi doline, ki je v resnici ostanek ogromnega plazu z gore Toc, ki je zasul jezero in v enem samem valu opustošil Longarone ter druge vasi nižje v dolini.

V nadaljevanju smo se ustavili na malici v mestecu Barcis ob lepem jezeru. Cesta nas je nato kmalu pripeljala na furlansko nižino, sredi katere leži glavno mesto pokrajine, Videm/Udine. Sprehodili smo se skozi lepo in živahno središče ter na hrib z dvorcem in lepim razgledom. Zapeljali smo se še v Čedad/Cividale del Friuli in se sprehodili čez hudičev most in si privoščili še zadnjo italijansko večerjo pred povratkom domov.